Toaletni papir skozi zgodovino

Eden prvih predmetov, ki so ga uporabljali za brisanje po opravljeni potrebi, je bila lupina morske školjke. Danes nam je to povsem nepredstavljivo, saj ima ostre robove, kar bi bila za naše zadnjice, vajene na mehak papir, prava nočna mora. Starodavni Grki so uporabljali kamne in koščke gline, Eskimi pa mahovno tundro ter sneg. Starodavni Rimljani so si zadnjico brisali z gobami, ki so jih nataknili na palico, vse skupaj pa shranjevali v vrčih, napolnjenih s slano vodo. Prvi, ki so pri higieni poskrbeli tudi za udobje, so bili Vikingi, saj so uporabljali ovčjo volno.

Moškost španskih in portugalskih mornarjev se je kazala tudi skozi higieno, saj je bil njihov pripomoček obrabljen končni del vrvi, na katero je bilo privezano sidro. Člani francoske kraljeve družine so svoj kraljevi naziv morali upravičiti tudi v stranišču, zadnjico so si brisali s čipko, medtem ko so ostali Evropejci uporabljali seno, slamo, mah in stare krpe.

Prvi 'uradni' toaletni papir, ki so ga izdelali za osebno higieno, izvira iz 14. stoletja, ko so kitajski cesarji naročili 90 cm dolge in 60 cm široke rjuhe, kar je brisanje po veliki potrebi precej otežilo. Ni znano, ali so rjuho rezali ali pa so morda imeli nenavadno velike zadnjice. V Ameriki so namesto toaletnega papirja uporabljali kar koruzni storž, saj je bila večina hiš zgrajena v bližini koruznih polj. To se je kmalu spremenilo, saj so ljudje storže raje nadomestili s časopisi in listi katalogov.
Evolucija celuloznega izuma tisočletja je sledila leta 1857, ko je pretkani Joseph Gayetty papir prvič navil na rolico in ga za nameček še navlažil z aloe vero. Dve desetletji pozneje sta brata Scott ustanovila tovarno, v kateri sta proizvajala neperforiran toaletni papir, še desetletje več pa so potrebovali, da so na rolice začeli navijati perforiran wc-papir. Ker takrat reciklaža še ni bila kaj prida razširjena, so tudi toaletni papir izdelovali neposredno iz lesene mase.

A ne glede na ves trud so vse do začetka 20. stoletja ljudje raje kot toaletni uporabljali časopisni papir, saj med obema ni bilo bistvene razlike. Šele ko je podjetje Scott v 20. stoletju začelo z intenzivnimi prodajnimi akcijami ter potencialne kupce na podlagi rezultatov zdravniških raziskav nagovarjalo, da je navaden papir resno škodljiv za ’ta zadnjo’. Tako so leta 1925 postali vodilno podjetje na področju proizvajanja toaletnega papirja na svetu. Prvi breziverni toaletni papir je deset let kasneje izdelalo podjetje Northern Tissue, do tedaj se je namreč tu in tam v papirju znašla še kakšna trska, ki se je uporabniki vsekakor niso razveselili. Prvi dvoslojen papir je nastal leta 1942 v Angliji, v nasprotju s predhodnimi različicami pa je bil tudi izredno mehak. Barvasti toaletni papir se je pojavil leta 1954, deset let kasneje pa so ga tudi odišavili.

Danes si kot rečeno življenja brez toaletnega papirja sploh ne moremo predstavljati, še težje pa si predstavljamo, da v nekaterih predelih Azije, Afrike, Srednjega vzhoda in v več evropskih državah ljudjem ni tuje uporabljati le rok in vode po opravljeni potrebi. V teh predelih so najpogosteje v uporabi stranišča, kjer morate počepniti, po naše 'na štrbunk'. Poleg straniščne školjke je voda in tuš ročaj, s katerim se oseba očedi. Po statistikah naj kar 70 odstotkov ljudi po svetu ne bi uporabljalo toaletnega papirja, nekateri celo ne iz verskih razlogov, pač pa preprosto zato, ker si ga ne morejo privoščiti.

In še nekaj zanimivosti …

Povprečen človek po opravljeni potrebi porabi od osem do devet lističev papirja, če pa si z njim še brišejo nos, odstranjujejo ličila ali čistijo na primer ogledalo, to znese okoli 57 lističev na dan. Na leti ravni tako povprečen človek porabi okoli 100 rolic, kar je okoli 20.000 lističev. Da bi torej zagotovili dosmrtno zalogo papirja enemu človeku, je potrebno posekati kar 384 dreves.