V naših gozdovih raste kar nekaj vrst užitnih gob, najbolj priljubljeni pa so vsekakor jurčki, sledijo jim lisičke. A čeprav jih radi nabiramo in še raje uživamo, o njih vemo relativno malo. Pa jih za začetek spoznajmo ...

Jurčki

Pri nas se je najbolj ’prijelo’ ime jurček, sicer pa se uradno imenuje jesenski goban (znanstveno Boletus edulis), pravimo pa mu tudi smrekovec. Sezona jurčkov je poleti in jeseni, najdemo pa jih tako v listnatih kot tudi v iglastih gozdovih. Prepoznamo jih po vlažnem in lepljivem svetlo ali temno rjavem klobučku, ki ima lahko premer od 5 do 20 centimetrov. Bet je bel in je prav tako užiten kot klobuk. Jurčki pa niso le mamljivega vonja in izjemno okusni, pač pa so tudi pravi balzam za naš organizem. Vsebujejo namreč veliko koristnih elementov, kot je recimo selen (150 mikrogramov na 100 gramov njihove teže), ki velja za enega najpomembnejših zaščitnih elementov, saj ščiti celične stene pred strupi iz okolja in prostimi radikali ter pomaga pri zgradbi protiteles. Pomaga torej razstrupljati naše telo in je izjemno uspešen pri razstrupljanju težkih kovin, poleg tega pa tudi zmanjša možnost za razvoj alergij na kemične strupe ter je pomemben pri srčni mišici, saj deluje kot gradnik. Poleg selena jurčki vsebujejo tudi vitamin B3, ki je bistven za sintezo spolnih hormonov, je nujen za zdrav živčni sistem in dobro delovanje možganov, znižuje holesterol in trigliceride, pomaga pri prebavi maščob in ohranja zdrav prebavni sistem. Pri jurčkih lahko izpostavimo tudi vsebnost vitamina D, ki zavira vnetja, zvišuje koncentracijo ter krepi kosti in zobe, pa tudi vsebnost železa, bakra, kalija, kalcija, magnezija, natrija, cinka in fosfatov. Če imate torej jurčke radi, si jih le privoščite brez slabe vesti!

Lisičke

Lisičke je mogoče nabirati v listnatih in iglastih gozdovih vse od začetka junija do oktobra, res pa je njihova rast odvisna tudi od vremena, tako da ves čas niso na voljo. Pri nas poznamo navadno lisičko (Cantharellus cibarius), ki je lahko bele, oranžne ali celo ametistne barve. Kot pojasnjujejo na spletni strani www.gobe.si, gre takrat, kadar so tudi letvice ali žilice vijoličasto obarvane, za čokato žilolistko (Gomphus clavatus), ki je prav tako užitna. Včasih so jo imenovali čokata lisička, stara pa je rjavkastih odtenkov. Mogoče je najti tudi prav tako užitno belo različico navadne lisičke (Cantharellus cibarius var. Albus). Bolj drobne, tudi užitne lisičke z rožnato rdečim odtenkom in z drobno luskasto površino klobukov, imenujejo žametne ali friesove lisičke (Cantharellus friesii). Divji lisičkovec (Hygrophoropsis aurantiaca) ima trosovnico iz zelo gostih lističev in precej temen bet, surov pa je strupen. Klobuk navadne lisičke je širok od 2 do 12 centimetrov in je na začetku droben in polkrožen, kasneje se izboči in spodvije rob, potem se razpre, pri starejših gobah pa se na sredini vdre. Površina klobuka je gladka. Bet lisičke je enake barve kot klobuk, sicer pa je valjast, spodaj nekoliko ožji ter poln in trd. Meso je belo in nekoliko trpkega okusa. Čeprav nekateri menijo, da so precenjene, lisičke nasploh veljajo za zelo kakovostne gobe, ki jih zaradi teksture, prijetnega okusa in vonja mnogi ocenjujejo za najboljše gobe.

Kako jih pripravljamo?

Jurčke lahko pripravimo na več načinov – kot številne okusne jedi ’na žlico’, na primer juhe in enolončnice, naredimo omleto, omako za rižoto, testenine ali k zrezkom, jih dodamo na pico ali v lazanjo, skratka mamljivih receptov z jurčki je malo morje, tako da se jih je težko ’prenajesti’, predvsem zato, ker je sveže mogoče dobiti le v sezoni. Če nimate ideje, na kakšen način bi jih pripravili, si TUKAJ lahko ogledate nekaj receptov. Tudi lisičke so zelo vsestranske za uporabo in jih torej lahko ravno tako pripravimo na različne načine; med najbolj priljubljenimi pa so lisičke z jajci, juha z lisičkami in lisičke v omaki. Recepte najdete TUKAJ.

Kako jih shranjujemo?

Seveda so gobe najboljše sveže, predvsem tiste, ki jih naberemo sami in pripravimo še isti dan, a če naberemo oziroma kupimo večje količine jurčkov in lisičk, jih je treba ustrezno shraniti. Za začetek jih temeljito obrišemo, nato pri jurčkih odstranimo mehko ali staro podklobučje, jih umijemo s hladno vodo in jih damo v hladilnik, kjer jih lahko hranimo do osem dni, najbolje v papirnati vrečki ali prtiču.

Seveda pa gobe lahko tudi narežemo ter posušimo, zamrznemo ali vložimo. Pri zamrznjenih je potrebno vedeti še to, da jih lahko na ta način hranimo eno leto, ko pa se jih odločimo pripraviti, jih nikoli ne odtajamo do konca, pač pa jih uporabimo še napol zamrznjene. Prav tako jih ne smemo pogrevati, saj lahko s tem povzročimo izločanje strupenih snovi, kar je velikokrat razlog za zastrupitev z gobami. Suhe gobe za nekaj minut namočimo v vrelo vodo, odcedimo in že so nared za pripravo okusnih jedi.

Previdno pri nabiranju!

Tako sveže jurčke kot lisičke in druge gobe je sicer mogoče kupiti, a vsak pravi gobar ve, da je nabiranje gob svojevrsten užitek in se ni za čuditi, da so naši gozdovi v obdobju rasti gob preplavljeni z navdušenimi nabiralci. Vse lepo in prav, a žal le redko kateri gobar dosledno upošteva pravila, ki veljajo pri nabiranju gob ter v gozdu nasploh. Če se torej v teh dneh odpravljate v gozd, bodite spoštljivi do narave in do ostalih ’sotrpinov’.

► Za začetek je zelo priporočljivo, da tisti, ki se odpravi v gozd, ve, kako se pravilno parkira avto v naravnem okolju. O tem nas pouči 28. b člen Zakona o ohranjanju narave.

► Kot drugo mora gobar vedeti, da je količina katerih koli gob, ki jih lahko nabere, omejena, in sicer na 2 kg po osebi dnevno. V primeru kršitev lahko sledi denarna kazen,

► Pri nabiranju je prepovedano uporabljati vse naprave, ki bi lahko poškodovale rastišče ali podgobje. Gob ne režemo ob dnišču beta pri tleh, saj izgubimo informacijo o tem, kar je pod dniščem beta.

► Ker pri nas raste veliko različnih vrst gob, med katerimi so nekatere strupene in celo smrtno nevarne, je seveda priporočljivo, da gobar pozna vsaj osnovne vrste, da ne pride do nepotrebnih zastrupitev ter ostalih nevšečnosti, poleg tega so določene gobe v Sloveniji zavarovane in jih je prepovedano nabirati, kar pomeni, da mora gobar poznati tudi te.

► Verjetno pa ni treba posebej poudarjati, da se je za gobarjenje pametno primerno obleči, torej v lahka in zračna, po možnosti tudi svetla oblačila, tako namreč lažje opazimo klope, zavedati pa se je treba tudi, da gozd ni prostor, kjer lahko kar tako mečemo odpadke.

Pa veliko užitkov v gobarjenju!

Preverite, kaj morate vedeti o marelah (dežnikaricah)!