Psi niso le izjemno priljubljeni hišni ljubljenčki, ampak jih zaradi njihovih kvalitet, med drugim izjemno razvitih čutil, okretnosti, inteligence, hitrosti in poguma, uporabljajo tudi v službene namene. Pomagajo invalidom ter ljudem z različnimi boleznimi, so vodniki slepih in slabovidnih, iščejo pogrešane, še kako nepogrešljivi pa so tudi v službi domovine.

Več o službenih psih v Slovenski vojski si preberite TUKAJ!

Slovenska vojska ima trenutno 52 službenih psov, večinoma pasme nemški in belgijski ovčar. Ob ustreznem šolanju so tako koristni v številnih situacijah ter operativnih nalogah, pri preventivnih kontrolah varnostnih območij, v vojaških objektih, pri pregledu gozdov, objektov, vozil itn. V SV šolajo stražarsko-patruljne pse, univerzalne obrambne pse, pse za iskanje in odkrivanje prepovedanih snovi ter pse za iskanje in odkrivanje MES (minskoeksplozivnih sredstev).

Psi so med šolanjem nastanjeni v Enoti za vzrejo in šolanje vojaških psov v Primožih pri Kočevski Reki. Po dodelitvi vojaškega psa vodniku se razporedijo po enotah SV po vsej Sloveniji. Tudi po ustreznem šolanju pes potrebuje vsakodnevne treninge, da je v vsakem trenutku pripravljen na resnično akcijo, v kolikor je ta potrebna.

"V naši enoti že več let skrbimo, da se pes in vodnik dobro počutita pri opravljanju vaj in nalog. Pozitivno šolanje prinaša uspešne rezultate. Že v osnovnem šolanju inštruktorji urijo psa, da si želi sam opravljati vajo. Psa vedno pogojujemo na igračo, ki je osnova za nadaljevanje dela, ko pes konča osnovno šolanje. Pri nadaljnjem delu v enoti se vodniki po opravljeni vaji s psom igrajo. Vaje potekajo vsak dan. To ne pomeni osem ur trdega dela, temveč kolikor je treba. Psi imajo tudi počitek in svoj mir, da so pripravljeni za naslednjo vajo ali operativno delo," nam pojasni stotnik Andrej Beljan, namestnik vodje Veterinarske enote SV. 

Na treningu

Da bi preverili, kako potekajo vsakodnevni treningi psov v Slovenski vojski, smo obiskali vojašnico Edvarda Peperka in si ogledali trening tri leta in pol starega belgijskega ovčarja Lupa ter njegovega vodnika Gregorja Arbajterja. Treningu se je pridružil tudi višji vodnik Marko Tušek, ki je tokrat prevzel vlogo markerja. Slednji nam je pojasnil, da treningi potekajo vsak dan, ne glede na vremenske razmere in letni čas. "Po navadi zjutraj vsak svojega psa najprej pelje na krajši sprehod, da pes opravi potrebo, med sprehodom se lahko vodnik s psom že malce poigra in opravi kakšne krajše vaje poslušnosti, nato se očistijo pesjaki in sledi trening. Večinoma s psi delamo na namenskem poligonu, lahko pa tudi kjerkoli drugje."

Vsak trening se začne z vajami poslušnosti, saj pes potrebuje čas, da se ogreje, nekatere pa kot rečeno lahko vodnik in pes opravita že prej med sprehodom. Vse vaje temeljijo na nagradi in niso za vse pse iste, saj nekateri psi potrebujejo več ponovitev, da dosežejo cilj. "V interesu nam je, da pes dela zato, ker hoče, ne zato, ker mora. V ta namen uporabljamo žogice ali kakšne druge igrače, lahko pa tudi hrano, odvisno kaj posameznega psa bolj motivira," še pojasni višji vodnik Tušek.

Po treningu poslušnosti sledi trening obrambe, kjer so obremenitve za psa, tako fizične kot psihične, večje. Cilj vodnika je, da pes najprej najde iskano osebo, v primeru treninga je to marker, potem pa ga mora zadržati z ugrizom. Vsaka vaja je sestavljena tako, da vodnik in pes prideta skupaj do cilja.

"Ko pes pride do markerja, ga najprej oblaja; s tem da vodniku znak, da ga je našel. Vodnik psa nato pokliče k sebi in markerja (oziroma v realen primeru iskano osebo) pokliče ven iz skrivališča. Pes še vedno pazi na markerja, da ta ne bi pobegnil. Sledi pregled skrivališča – vodnik pregleda, ali je morda marker kje odložil kakšen sumljiv predmet. V tem času marker zbeži, pes pa ga zaustavi z ugrizom. Po pobegu se marker ustavi, sledi spuščanje psa – to je vezano tudi na policijska pooblastila – v kolikor namreč določeno dejanje traja, se tudi prisila lahko vrši oziroma se pooblastilo izvaja. Če je iskana oseba mirna, se mora tudi dejanje vodnika zaključiti," nam višji vodnik Tušek podrobno opiše eno izmed vaj obrambe, ki sta nam jo prikazala tudi Lupo in njegov vodnik. "Ko se marker umiri, pes spusti. Nato marker ponovno napade, zaradi česar ga pes spet ugrizne. Vaja se zaključi s spremstvom markerja do patrulje oziroma drugih vojaških policistov. Spremstvo je lahko vzporedno ali zaporedno – vodnik in pes se torej gibata ob markerju ali za njim."

Iskanje eksploziva

Trening psov, ki iščejo MES (minskoeksplozivna sredstva), so nekoliko drugačni. Vodnik nekje na vozilo namesti eksploziv, nato pa z rokami potipa še na različnih koncih vozila. S tem psa zavede, saj bi v nasprotnem primeru ta sledil vonju vodnika in bi ga smrček pripeljal naravnost k eksplozivu. Ko je torej eksploziv nameščen, vodnik psa spusti s povodca z razdalje, da samostojno preišče avto. Nekoč so treningi potekali tako, da je vodnik psa pri iskanju spremljal, a je bolje, da je samostojen. Pes torej prevohlja vozilo in ko najde eksploziv, to nakaže s sedenjem in laježem, nato pride po nagrado. Vodnik mora zelo dobro poznati svojega psa, da mu lahko vaje prilagodi, te namreč ne smejo biti pretežke.

Kot rečeno treningi potekajo vsakodnevno, ne glede na vremenske razmere. V zimskih dneh je potrebno paziti na poledenela tla, saj lahko psu spodrsne in se poškoduje, ali pa se poškoduje vodnik; poleti pa treningi potekajo zgodaj zjutraj, ko ni prevelike vročine.

Ustrezno usposobljen vojaški služben pes na morebitnega storilca ali nasprotnika vpliva psihološko negativno in tako že s svojo navzočnostjo prispeva k preprečevanju izvedbe nekaterih sovražnih ali drugih nevarnih dejanj, zelo uspešen pa je seveda pri vseh zgoraj omenjenih preventivnih in operativnih nalogah.