Kot je v pogovoru za STA pojasnila Markovčičeva z mestnega oddelka za varstvo okolja, se v letošnji Zeleni prestolnici Evrope čebelarji združujejo v čebelarska društva Barje, Tacen, Ljubljana Moste-Polje, Ljubljana Center, že dve leti deluje tudi društvo Urbani čebelar, ki združuje predvsem tiste znotraj urbanega jedra oziroma znotraj avtocestnega obroča.

Ljubljanski čebelarji imajo v povprečju tja do 50 družin, največji pa tudi 300 ali 400. Kot je dodala, je starostna struktura čebelarjev v občini dokaj visoka, so pa med njimi tudi mlajši, ki se pogosto profesionalno ukvarjajo s čebelarjenjem. Zadnja leta se je v Ljubljani razširilo urbano čebelarjenje, kjer Markovčičeva vidi prednost predvsem v tem, da se v urbanem okolju ne uporablja pesticidov in insekticidov, zato je med visoke kakovosti.

Poleg tega je v mestu zelo veliko medovitih rastlin, ki jih Mol zadnje čase na zelene površine sadi tudi z namenom zagotavljanja paše čebel. Med njimi je po besedah Markovčičeve nasad malih jesenov ob Slovenski cesti.

Na občini izvajajo tudi akcijo Pomagajmo čebelici v mestu - Ocvetličimo okna in balkone, preko katere občane spodbujajo, da svoje okenske police in stanovanja okrasijo z medovitimi rastlinami. Med temi je Markovčičeva naštela predvsem dišavnice, od sivke, rožmarina in timijana do avtohtonih zvončkov, trobentic in kadulj.

Čebela ima sicer okoli trikilometrski radij v katerem nabira pašo, znotraj cestnega obroča pa je ogromno gozdnih paš, med njimi Golovec, Tivoli in Šišenski hrib.

Izpostavila je, da so celostno čebelarsko zgodbo v občini začeli graditi šele lani s Čebeljo potjo, sama pa meni, da bo v roku leta ali dveh prišlo tudi do trenutka, ko se bomo vsi zavedali, kako pomembne so medovite rastline. Je pa po besedah Markovčičeve tudi ta segment treba pametno urediti in poskrbeti, da za pašo skrbimo skozi celo leto, ne samo z rastlinami, ki cvetijo v spomladanskem času.

Med drugim je po njenih besedah smiselno poskrbeti, da kakšni travniki ostanejo malo dlje nepokošeni, da se lahko čebele prehranijo. Kot je dejala Markovčičeva, bi se bilo potrebno v zvezi s tem še natančneje uskladiti z mestnim oddelkom za gospodarske dejavnosti in promet, da tam, kjer je to smiselno in možno, določene cvetlične sestoje ohranjajo dlje časa nepokošene.

Med slabostmi urbanega čebelarjenja je medtem naštela omejitev števila čebeljih družin, ki jih imajo v svojih panjih lahko čebelarji. Nekdo, ki čebelari na javnih površinah znotraj avtocestnega obroča, ne more imeti več kot 10 družin, ker bi bila koncentracija čebel prevelika. Obenem so določili še, da mora biti med čebelarjema okoli 400 metrov razdalje, je pojasnila.

Te stvari lahko sicer po besedah Markovčičeve regulirajo zgolj na prostoru, ki je v lasti Mola, medtem ko na druge površine ne morejo posegati.

Ljubljanski čebelarji največ pridelujejo primarne čebelje pridelke, kot so med, cvetni prah in propolis. Vsak čebelar mora prijaviti svoj čebelnjak, primarne proizvode pa lahko prodaja brez računa. Tisti, ki prodajajo čebelje izdelke, morajo po drugi strani registrirati dopolnilno dejavnost na kmetiji ali se registrirati kot samostojni podjetniki. Večina ljubljanskih čebelarjev se sicer ukvarja z osnovnimi proizvodi, je pojasnila.

Eden teh je Ljubljanski med, ki so ga po besedah Markovčičeve zastavili kot standard. Čebelarji, ki lahko med prodajajo pod to oznako, morajo biti člani Čebelje poti, med mora biti pridelan na območju ljubljanske občine, določili pa so tudi vrste, ki jih lahko čebelarji na tem območju sploh proizvedejo. Tako ima Ljubljana cvetlične, gozdne in kostanje paše, ne more pa na primer imeti akacijevega medu, je dejala.

Ljubljanski med mora biti obenem tudi najvišje kakovosti s SMGO certifikatom (slovenski med z geografsko označbo), ki ga podeljuje Čebelarska zveza Slovenije. Po besedah Markovčičeve so znotraj Čebelje poti trenutno trije čebelarji, ki ustrezajo tem kriterijem in ponujajo ljubljanski med.

Kljub razvoju ljubljanskega čebelarstva pa se še vedno najdejo tisti, ki menijo, da čebele v mesto ne sodijo. Sploh v času rojenja prihaja do nestrpnosti, ampak Markovčičeva meni, da bo počasi ob dialogu vseh deležnikov in dobremu osveščanju občanov prišlo do skupnega razumevanja, kako pomembne so čebele za naše vsakdanje življenje.