Borderski ovčar izvira z britanskega otočja, kjer je nekoč veljal za čuvaja ovac. Ime je dobil po meji med Anglijo in Škotsko (border po angleško pomeni meja). Na tem območju so ga namreč vzgojili – sicer po nekaterih virih menda bolj v škotskem predelu. Širše priljubljen je postal, s tem ko se je prikupil takratni kraljici Viktoriji.

Borderski ovčarji so znani po tem, da so zelo učljivi. 

Borderski ovčar je izredno pametna pasma, ki se rada uči in se je tudi zmožna ogromno naučiti. Zelo dobro prepoznava tako vizualne kot zvočne znake in pa celo znake, ki jih podajamo samo z obnašanjem. 

Potrebujejo učenje in vzgojo

Nujno jih je pravzaprav treba učiti in imeti zanje jasne in precizne znake. Če tega ni, se lahko začnejo upirati in obnašati po svoje.

Učiti jih je treba skozi pohvale, ko kaj naredijo pravilno, toda količino hvale je treba zmanjšati, ko se nečesa naučijo. Nikakor jih ni dobro močno kaznovati. 

Borderski ovčar je pastirski pes in učenje ter socializiranje mladiča sta nujna, da se nato pastirski nagon ne pokaže, ko je to najmanj primerno. 

Borderski ovčarji potrebujejo veliko fizične aktivnosti

Imajo veliko energije in so zelo atletski. Potrebujejo vsaj dve uri aktivnega sprehoda dnevno. Radi so aktivni tako fizično kot mentalno. Z veseljem kaj lovijo. Po drugi strani pa niso tako zelo vzdržljivi, da bi z vami pretekli dolge razdalje, saj so bili vzgojeni predvsem za hitro reagiranje, ko je to potrebno. 

Telesna nega zahteva redno krtačenje in občasno kopanje

Od majhnega jih je treba navaditi na režim skrbi, sicer so pasma, ki ne mara poseganja v svoj zasebni prostor. Kar se tiče telesne nege je potrebno vsaj redno krtačenje. Krtačiti jih je treba najmanj vsak drugi dan. Dva do trikrat tedensko jim je treba umiti zobe, kopanje pa potrebujejo vsake tri mesece.

Borderski ovčarji so samotarske živali

V domovanju obvezno potrebujejo svoj prostor, kamor se lahko umaknejo in kjer se jih pusti pri miru. Posledično niso najbolj primerna pasma za družine z majhnimi otroki, saj ti niso vedno sposobni prepoznati, kdaj žival želi mir. Če v njih silimo, ko tega sami ne želijo, se lahko prebudi tudi njihov pastirski duh, težava pa nastane, ker kot pastirji živali, da jih prisilijo k poslušnosti, včasih rahlo ugriznejo. Toda kot se lahko borderski ovčar navadi na skorajda vsakodnevno krtačenje, se lahko tudi socializira za sobivanje z majhnimi otroki. S starejšimi pa običajno že ni več težav, saj so kot odrasli sposobni razumeti, kaj borderski ovčar potrebuje.

Ključno je zavedanje in upoštevanje njihovih potreb. 

Borderski ovčar zagotovo ni pasma za ljudi, ki niso zares pripravljeni razumeti, kaj njihov pes potrebuje in to upoštevati. Če pa borderski ovčar dobi, kar potrebuje, je lahko resnično čudovit pes.

Crkljanje zagotovo ni njihova najljubša dejavnost. 

Borderski ovčarji preprosto niso eni tistih, ki bi se po lastni volji cel dan crkljali. Najprej potrebujejo veliko aktivnosti, saj jih to dela srečne in zadovoljne. Šele nato se bodo z veseljem za kratek čas tudi pocrkljali z lastnikom, na katerega so navezani. 

Sobivanje z drugimi živalmi je lahko težava

Slabo prenašajo tudi življenje skupaj s pasmami, ki so po značaju drugačne od njihovega. Sicer se lahko tudi do njih obnašajo pastirsko in gospodovalno (torej so težava lahko ugrizi), poleg tega so lahko za drugo pasmo preveč aktivni. 

To niti ni pes, ki ga lahko pustite doma samega med štirimi stenami. Nujno mora imeti nekaj, kar lahko počne, sicer bo verjetno začel lajati, gristi pohištvo ali kaj podobnega. Ni primeren za majhna stanovanja, idealno potrebuje vrt.

Neznani zvoki jih lahko prestrašijo, zato jih od majhnega navajajte nanje, da se bodo nehali odzivati s strahom. Izredno dobro slišijo in bodo zelo hitro zaznali, kdaj se hiši približuje obiskovalec. Pazite še, da ni preveč fizično aktiven v vročini, saj se največkrat ne bo ustavil sam. Običajno ta pasma živi okoli petnajst let.