Lahko malo poveš, kako je Lucy prišla k vama? Se je z vama preselila iz Slovenije ali sta jo posvojila pozneje, ko sta že živela v Veliki Britaniji?

Ko smo še živeli v Londonu, skupaj z mojo sestro in njenim možem, sem občasno delala tudi kot dog sitterka (varstvo psov na domu). Takoj po novem letu 2021 sva s sestro prejeli ponudbo za sedemdnevno varstvo majhnega mladička z imenom Lili. Oh, ko je prišla ... takšna mala kepica. Sploh nisem mogla verjeti, da lahko obstaja nekaj tako prisrčnega. Že prvi dan je vzela celo naše stanovanje za svoje in videlo se je, da smo ji tudi mi izredno všeč.  

Tisti trenutek, ko smo jo prinesli skozi vhodna vrata, sem postala prava pasja mami. Zbujala se je večkrat na noč, poglodala vse, kar ji je prišlo pod zobe, cvilila, grizla, divjala, pojedla za tri ... In kljub temu, da je bilo ekstremno naporno (za nekoga, ki še ni bil navajen vloge mame), nam je Lucy vsem prirastla k srcu.

Lucy je bila, ko je prišla k nam, stara približno dva meseca. Ker je rešenka in ker lastnik ni bil kaj precej zgovoren, ne vemo točno, kdaj in v kakšnih okoliščinah je bila skotena. Se nam pa je vedno zdelo, da je bila prehitro odvzeta od mamice. Če je bilo temu res tako, pa ne bomo nikoli zares vedeli. 

Ker sem že takrat delala od doma, sva bili skupaj ves čas. Naučila sem jo vseh trikov, kako ne polulati celega stanovanja in poglodati vseh robov, kako hoditi na povodcu, kako je grizenje rok prepovedano, kako deliti hrano, jo spoznala še z drugimi psi iz okolice, ljudmi, ji nakupila ogromno igrač, potrebščin in priboljškov, kako se odzvati na svoje in naše ime, vsak dan z njo tekala po parku ... Tako, da je bilo res pestro in lepo! 

Njeno 'odraščanje' sem delila tudi s svojimi sledilci na Instagramu, ki so jo prav tako vzeli za svojo. Prav zanimiva je ta naša zgodba – kako jo en dan predstavim kot "tukaj bo ostala sedem dni" in pozneje, po dveh mesecih in pol, še vedno z menoj. 

Ker je prišla k nam s kilogramom in pol, smo pobirali stave, kako velika bo zrastla. Lastnik se ni 100 % opredelil, kakšne pasme je. Prepričana sem bila, da več kot 15 kg zagotovo ne bo imela in da bo velika za polovico svoje današnje velikosti.

In prišel je konec februarja, ko se je po več kot dveh mesecih in pol, lastnik le odločil, da pride po njo. Vmes je imel (baje) družinsko stisko in potovanje v drugo državo. Odločitev, da lastniku napišem, če Lucy lahko ostane pri nama, je bila moja. Nino se je zavedal, da je pes ogromna odgovornost, strošek in odrekanje. Sva se le pred kratkim preselila v luksuzno stanovanje v Londonu, ki ni dovoljevalo psov, navajena sva bila na svojo svobodo, potovanja, briganja samo zase ... Ampak po kratkem pogovoru sva vedela, da je to to ... da je ne moreva izpustiti. In tako smo 28. 2. 2021 postali družina. 

Katere pasme je?

Najina zgodba z Lucy je res posebna. Ni kuža, ki sva si ga načrtno želela, planirala ali si ga izbrala. Kljub temu se danes zavedava, da nama je bila totalno namenjena. Morala je priti točno takrat in točno takšna, kot je. Njene zgodbe, preden je prišla k nama, ne poznava popolnoma. Veva le, da je rešenka in da je mešanka več pasem. Dvakrat sva naredila DNA in kljub temu, da sva bila pred tem prepričana, da se v njej zagotovo skriva belgijski ovčar, je test pokazal akito, nemškega ovčarja, pitbula in mnoge druge. Res zanimivo! 

Kako sta izbrala njeno ime?

Lucy je ime izbral prejšnji lastnik. No, recimo ... Njeno registrirano ime je bilo Lili; ampak ker se je večkrat zatipkal z imenom (namesto Lili je napisal Lucy), sva mislila, da je tako njeno pravo ime. Sva jo tako midva tudi pozneje navadila, in ko sva izvedela za Lili, ga nisva več spreminjala.

Koliko je Lucy stara?

Lucy bo novembra stara tri leta. Ne vem, kam gre čas! 

Kakšen je njen karakter?

Verjetno vsak za svojega kosmatinčka reče, da je nekaj posebnega. In tako je tudi pri Lucy. Ta "baba" (kot jo kličemo) je res posebna. Najprej precej razvajena, predvsem pa ljubeča, pametna in nežna. Kot en majhen dojenček. Do ljudi v njenem krogu je res neverjetna. Neznancev pa ne mara preveč, je nezaupljiva in pes čuvaj. Kar nama je všeč, dokler veš, kako jo voditi, sploh ni nobenega problema; midva pa se počutiva zares varno, ko je z nama (to nama je predvsem pomembno zdaj, ko imava Oliverja). Nama pa je prav zanimivo, kako je pametna. Pozna vsa naša imena, zraven pa še res ogromno ostalih besed. Tako, da se moramo zraven nje pogovarjati v šifrah, ker drugače precej hitro ugotovi, kaj se pogovarjamo in naklepamo.

Bi rekla, da je na splošno ubogljiva ali zna ušpičiti tudi kakšno neumnost?

Poleg tega, da velikokrat ukrade nogavico in se z njo, v upanju, da jo opaziš, podi po hiši, nič drugega ne ušpiči. Res je pridna!

Se Lucy dobro ujame v družinsko življenje? Kako je sprejela prihod dojenčka?

Zelo. Oliverja je sprejela že prvi dan, ko sva prišla domov iz porodnišnice. Je zares nežna, nevsiljiva in zaščitniška do njega. Res sva vesela, da smo postali družina štirih! In seveda, da je Lucy tako lepo sprejela novega člana.

Se spomniš kakšne anekdote v zvezi z Lucy?

Hm, bolj kot razmišljam, bolj se mi v spomin vrača prigoda z našega potovanja v Slovenijo. 

Ker je Lucy skotena po brexitu, ni prejela UK potnega lista. Pravila za njo torej veljajo, da vsakič, ko zapusti VB, mora k veterinarju po papirje (in ne, ni poceni). Ker jo vzameva povsod s sabo, sva z njo tudi potovala z avtom domov v Slovenijo, da jo predstaviva še vsem domačim. Uredila sva vse potrebne papirje in cepljenja v VB in se odpravila v Slovenijo.

Preden se s psom spet vrneš nazaj, mora pri veterinarju v drugi državi v roku 72 ur pred vstopom prejeti tabletko proti notranjim zajedavcem. To sva tudi uredila, zadnji dan preden sva potovala. 

Ker so zadeve s temi papirji nove, se veliko veterinarjev ne znajde, kot bi se morali. Zato se nama je zalomilo na meji Francija–Velika Britanija. Veterinar je uradni žig prejema tabletke dal na napačen list. Zaradi tega naju niso spustili naprej. 

Naj omenim, da sva potovala že 22 ur z avtom, da je bila ura enajst zvečer, da sva imela kupljene karte za vlak, in da so bili vsi hoteli okoli meje popolnoma zasedeni, da bi prenočila in se s tem ukvarjala naslednji dan. Ni nama preostalo drugega, kot da sredi Francije poiščeva dežurnega veterinarja, ki bo Lucy znova dal tabletko in dal žig na pravilen list papirja v pogodbi za izstop in vstop v državo.

Kazen, če tega ne bi naredila, je šestmesečna karantena za Lucy. A si predstavljaš? Nikakor. 

V glavnem, konec dober, vse dobro. Veterinarja sva našla, ga preplačala, ujela še en jutranji vlak in prišla do doma šest ur pozneje, kot je bilo predvideno. Sva bila pa v drugo, ko smo potovali v Slovenijo, tako bolj pozorna in sva se vnaprej tudi sama poučila glede celotnega certifikata. 

Je to tvoj prvi pes ali si že prej imela kakšnega?

Lucy ni moj prvi kosmati prijatelj. Ko sem bila stara devet let, sem od staršev dobila Lumpija. Črno-rjavo čivavo, ki je bil moj zvesti prijatelj 14 let. Srce se mi je zlomilo, ko je zaspal ... Res sem živela za tistega kužka. Prav tako pa sem pred Lucy posvojila malo mešanko Roxy, ki je danes stara sedem let. 

Si na splošno ljubiteljica živali? Si kdaj razmišljala, da bi posvojila še kakšno žival?

Izredno! Trenutno ne razmišljam še o kakšnem hišnem ljubljenčku. Vedno sem oboževala pse in vedela sem, da me bodo spremljali skozi življenje. Sem pa kot otrok poleg psa imela tudi ogromno muc, dva zajčka, paličnjake, ribice in želvice.