Uporaba pirotehničnih sredstev kategorije 1, katerih glavni učinek je pok, je zakonsko omejena, in sicer jih je dovoljeno prodajati med 19. in 31. decembrom, uporabljati pa le med 26. decembrom in (vključno) 1. januarjem. Prodaja, posest in uporaba ognjemetnih izdelkov kategorije 2 in 3, katerih glavni učinek je pok (npr. petard), je v Republiki Sloveniji prepovedana. Vseeno pa se kar nekaj takšnih izdelkov znajde na črnem trgu in se žal uporabljajo tudi pri nas. Vsako kršitev lahko prijavimo policistom. Za kršitev je predpisana globa 400-1.200 evrov, a tudi to in številne hude poškodbe zaradi petard vsako leto še vedno ne prepriča vseh, da teh sredstev ne bi uporabljali.

Psi in pokanje

V osnovi je treba vedeti, da psi slišijo veliko bolje kot ljudje. Če človek sliši frekvence do okoli 20.000 Hz, psi zaznavajo do 65.000 Hz. Slišijo zvoke, ki so veliko bolj oddaljeni od tistih, ki jih zaznava naše uho. Če mi zaznamo zvok na 500 metrov razdalje, pes sliši tudi zvoke, ki so do 6 km daleč. Vsak hrup (vrvež na ulicah, koncerti, pokanje petard in ognjemetov …) tako za pse predstavljajo velik stres. Če zmoremo mi ostati mirni in psa na te zvoke navajamo od malega, se jih utegne navaditi in zanj ne predstavlja tako velikega stresa kot pri tistih, ki se pokanja bojijo.

Kako psi pokažejo strah?

Če se pes pokanja boji, se začne ob pokanju tresti, glasno diha, sope, se pretirano slini, beži, se skriva. Rep potisne med noge, globoko proti trebuhu, panično teka naokoli, zmanjša se mu tek in težave trajajo še po te, ko pokanje preneha. V takih primerih je dobro vedeti, kako s psom ravnati.

Kako pomagamo?

V prvi vrsti se moramo vsakih takih situacij čim bolj izogibati. A ker to ni povsem mogoče, je prvi korak, ki ga lahko naredimo, ta, da stopimo do veterinarja in se posvetujemo glede uporabe pomirjeval. Predpiše jih veterinar glede na starost, velikost, težo in pasmo psa, uporaba pa psu omogoča, da praznike preživi nekoliko bolj pomirjen. Nikar psu v ušesa ne tlačite čepkov za ušesa. Ker re za tujek, bo pes najverjetneje stresal glavo, čepek pa se lahko prestavi tudi globlje v sluhovod.

Če je pes prestrašen, ga ne smemo ne kaznovati in ne tolažiti. S kaznovanjem bi strah še povečevali, saj bi pokanje povezoval še z našo kaznijo in bi bila to zanj še slabša in še bolj stresna izkušnja. Če ga tolažimo in mirimo, božamo in mu nežno prigovarjamo, pa potrjujemo, da je strah upravičen.

Kaj torej storiti? Ostanite umirjeni, ravnajte, kakor da se nič ne dogaja. Strah 'spreglejte'. Poskusite se s psom zaigrati, da bi pozabil na dogajanje okoli njega. Sčasoma lahko pokanje poveže s pozitivno izkušnjo in strah se omili. Ob zaželenem ravnanju (mirno leži, se umirjeno igra z vami ...) ga lahko nagradite s priboljškom.

Psa, ki se boji pokanja, v času, ko zunaj divja 'vojna', ne posiljujemo s hrano. Ponudimo mu hrano kot običajno ali pa razdelimo na dva manjša obroka, da želodec ni tako obremenjen.  

Če je le mogoče, psa v tem času ne puščajte samega. Če res ne gre drugače, se prepričajte, da ni nobene možnosti, da bi pobegnil. Zastrite žaluzije, zagrnite okna z zavesami, če jih imate ali spustite rolete. Tako ne bo videl bliskov, rolete pa tudi dodatno zvočno izolirajo. Naj ima na voljo priljubljeno ležišče, odejo, igračo, da se lahko zamoti in uživa v udobju, ki ga je vajen. Običajno se psi lahko v strahu skrivajo, tako da razmislite, če  mu ne bi ležišča postavili celo pod mizo, morda mu kakšno dodatno odejico lahko pogrnete tudi v kopalnici. Nekoliko omilimo tudi, če pustimo prižgano televizijo ali radio.

Sprehodi

Opravite jih zjutraj, tekom dneva, popoldne, nikar pa prestrašenega psa ne vodite v gnečo ali ven v času najhujšega pokanja. Poskrbite, da bo sprehod umirjen, da se boste s psom povezali, igrali, da bo ostal čim bolj sproščen. Psa nikar ne spuščajte z vrvice, saj bi se ob morebitnem poku lahko prestrašil, v paniki zbežal, ker bi bil v afektu, pa se niti ne bi odzval na vaše klice.

Kako psa navajamo na pokanje?

Psa se da tega naučiti, tako kot pri streloplahosti - postopoma, z veliko potrpljenja. Psa lahko na hrup navajamo vse od prvih dni njegovega življenja. Ko vklopimo doma glasne naprave, recimo sesalec ali kateri drugi stroj, se do psa vedemo povsem običajno in ga ne umikamo. Lahko uporabimo tudi zvočne posnetke pokanja, žvižganja raket ali drugih glasnih zvokov. Najprej nastavimo na nižjo glasnost, s psom se ob tem igramo, da povezuje s pozitivnimi izkušnjami, nato pa glasnost postopoma povečujemo. Zvoke na glasneje nastavimo komaj, ko se popolnoma navadi na zvoke prejšnje jakosti in postane do njih popolnoma indiferenten.

Vedno se lahko za kakršen koli nasvet obrnete na strokovnjaka za pasje vedenje, kakršno koli vprašanje pa lahko postavite tudi naši strokovnjakinji Alenki Klemenčič Holynski v rubriki Vprašaj strokovnjaka.