Tamara Korošec se je zaljubila v majhno črno kepico, ki sta jo z Renatom Lužarjem dobila v društvu Srce za bulle. Velik vtis nanjo pa je naredil Simon Mihorič, ustanovitelj društva, ki jo je s pripovedovanji o reševanju zanemarjenih živali pripeljal do solz. Pod tetovažami, ki v ljudeh morda vzbujajo strah, se v resnici skriva neverjetno dobra duša, ki vedno želi samo pomagati, pa četudi ob nemogočih urah in na nemogočih lokacijah. Pred tremi leti je ustanovil prostovoljno društvo Srce za bulle, ki je potrjeno s strani Ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo, sam pomaga živalim že 21 let. Že vse od začetka je kot prostovoljec sam ali s prijatelji nosil hrano za živali na kmetije, kužke so na svoje stroške vozili k veterinarjem. V 21 letih je šlo čez njegove roke 22.000 kužkov, krav, konjev, pujsov in muc.
Odločitev, da bo življenje posvetil reševanju živali, seveda izvira iz njegove ljubezni do njih. Obožuje jih že od majhnih nog, ko je z družino še živel na veliki kmetiji. Imeli so krave in pujse, ki jih je pomagal hraniti, ter kužke, na katere je bil še posebej navezan. Pravi, da ni vegan, od nekdaj pa je obsojal nehumano ubijanje, in že kot otroku se mu ni zdelo prav, da so kužki privezani na verige. Simon: "Pa sem hodil po kmetijah, jih spuščal in jih vodil na sprehode." V društvu Srce za bulle se zato borijo za spremembo zakona, po katerem psi ne bi smeli biti na verigah. Simon: "Kužki so živa bitja, tako kot mi imajo srce, po žilah jim teče kri, imajo dušo."
Trpi zaradi krutosti ljudi in neodzivnosti inštitucij
Na kruto ravnanje z živalmi, ki mu je priča vsak dan, se ne bo nikoli navadil. Simon: "Naletim na situacije, za katere bi si mislili, da se dogajajo v milijonskih mestih, v milijonskih državah. Ko prijatelji iz Amerike vidijo fotografije, ki jih objavljamo, me sprašujejo, ali se to res dogaja pri nas, da je v tako majhni državi toliko zanemarjanja in mučenja živali. Sprašujem se, kaj počne naša država, zakaj čaka s spremembo zakonov. Zatiskajo si oči. Naj gredo z mano po terenu, da bodo videli, kaj se dogaja."
Spomni se moškega, ki je dve dolgi leti pred blokom pretepal svojega psa, inšpektorat pa se ni odzval na klice ljudi, ki so to opazovali. Simon je bil tisti, ki je na koncu posredoval: "Eno uro sem se moral pogovarjati z lastnikom, da to ni način za življenje nekega kužka." Spomni se tudi primera kužka, ki je bil 8 let privezan pod posteljo in je životaril v umazaniji. Simon: "Zaradi vsega, kar vidim, težko zaspim. Imam svojo družino, imam dva otroka, imam partnerko. Ampak če me kdo pokliče ob treh zjutraj, bom prišel rešit kužka. Sam sem reševal laboda sredi avtoceste, ker ga nobena slovenska ustanova ni hotela priti rešit. To so take muke, to so take travme, da imam zvečer, ko pridem domov, polno glavo."
Simon bi spal mirneje, če bi se država zganila in uvedla kazni za zanemarjanje živali. Simon: "Takrat bi ljudje začeli razmišljati. Hrvaška je to dosegla in psov ne smejo imeti na verigah. Mi smo v Evropi, pa še vedno to dovoljujemo." Seveda je pomembno tudi stanje, v katerem je žival. Simon: "Ne gre samo za posodo za hrano in vodo." Prepričan je tudi, da bi moral vsakdo opraviti izpit, preden posvoji psa. Absurdno se mu zdi, da posvoji psa nekdo, ki ne more poskrbeti niti zase. Simon: "Pri meni nekdo, ki živi od socialne podpore, ne more dobiti kužka. Če ni zaposlen, ga ne more dobiti, saj bi to bila moja napaka."
Na dan prejmejo tudi 100 sporočil o zanemarjenih živalih, a pri reševanju naletijo na številne ovire. Živali denimo ne more odvzeti, ker to ni v njegovi pristojnosti, lahko samo prepriča lastnika, da mu jo preda ali proda. Obsoja tudi pristojne inštitucije in njihovo neodzivnost. Simon: "Namesto, da bi bili njihova podaljšana roka, se ne odzovejo, na naše maile niti odgovorijo ne." Težave je imel tudi z organi pregona, ki so ga oglobili zaradi reševanja zanemarjenega psa Luksa. Bil je v tako slabem stanju, da so mu odpovedale noge, a ga lastnik ni hotel odpeljati k veterinarju. Ker ga je odpeljal sam, so ga policisti oglobili zaradi tatvine, inšpektor pa je psa vrnil v razmere, v katerih je životaril. Polena pod noge mu mečejo tudi zavetišča za živali. Simon pravi, da v njihovem društvu pse oddajo zelo hitro, v zavetiščih pa jih imajo zaprte tudi do 3000 dni, kar jim je v interesu, saj so financirani s strani države. Zato tudi niso pretirano aktivni glede iskanja novih lastnikov, uradne ure imajo po dve uri na dan, ko so ljudje v službi.
Kljub vsemu, kar je doživel, ne namerava odnehati. Simon: "Ne morem ven iz tega, ker se mi zdi krivično, da trpijo živali, ki niso naredile nič slabega." Kajti zanje je Simon zadnje upanje. Simon: "Potem je vse na nas, oskrba kužka, cepljenje, kastriranje, čipiranje, rehabilitacija. Mi to vse plačamo, potem pa mu najdemo dom." So tudi edino društvo v Sloveniji, ki za posvojnino ne računa niti centa, so pa seveda zelo veseli donacij.
Če se bosta kregala, bo prišel po kužka
Ko beseda nanese na vesele plati njegovega dela, predaje kužkov v dobre roke, v njegovem glasu zaslišimo čisto veselje. Prav on je Blackyja predal Tamari in Renatu in prepričan je, da se mu bo pri njima dobro godilo. Simon: "Kako ju je Blacky lepo sprejel, to je bilo tako lepo videti. Povedal sem jima tudi, ker sem videl, da imata nenehno neke ljubezenske težave, da ne bo slučajno kuža trpel zaradi njunih ljubezenskih težav. Kuža nima veze s tem. Rekel sem jima, da če se bo to zgodilo, da pridem takoj po kužka, in sta mi oba zatrdila, da ne, in sta podpisala posvojilno pogodbo. Saj sta v redu, super sta, taka mlada zaljubljenca. Take posvojitelje imam zelo rad, se pa kar malo bojim, da bo Tamara dala Renata na stranski tir, ker je ves čas s tem kužkom."
Tamara in Renato sta, kot vsi novi lastniki, dobila vse napotke glede tega, kakšno hrano potrebuje Blacky, kako morata ravnati z njim, društvo pa jima je 24 ur na dan na voljo za vsako vprašanje. Enkrat v prihodnosti lahko pričakujeta nenapovedan obisk, saj se v društvu vedno želijo na lastne oči prepričati, v kakšnih razmerah živijo njihovi rešenci. A glede na na to, kakšne vezi so se spletle med mladim parom in malo črno kepico, bo Simon vsaj v tem primeru lahko spal mirneje.
Komentarji (5)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV