V preteklosti so bile na isti univerzi in tudi na drugih opravljene študije, ki so vključevale otroke do prvega leta starosti. V njih so ugotovili, da že tako majhni otroci hitro zaznajo in ločijo 'prijazne' ljudi od tistih, ki niso. Primerjalni psiholog James Anderson z Univerze Kyoto se je s svojimi kolegi spraševal, ali se nekatere vrste živali v določenih razmerah odzovejo kot majhni otroci, zato so naredili raziskavo. Raziskava je vključevala naslednje dejavnike in okoliščine.

V prostor so dali zabojnik z igračami, opico (pozneje psa) in dva človeka. En človek je opici pomagal odpreti zabojnik in ji celo ponudil igračo, drugi pa se je 'pomoči' upiral oz. kljub številnim poskusom opice in njeni zagnanosti to ignoriral. Pozneje sta obe osebi opici ponudili hrano. Opica je hrano sprejela zgolj od tistega človeka, ki ji je poprej ponudil pomoč.

Nato so delali poskus na treh žogah za igranje. Spet sta bili udeleženi dve osebi z omenjenimi tremi žogami. Igralec A je poprosil igralca B za žogi, in obratno. V prvem delu sta oba igralca drug drugemu podala žoge, v drugem delu pa igralec A ni želel dati žogi igralcu B. Opica in nato v naslednjem poskusu pes sta dogajanje opazovala. Na koncu se je poskus znova zaključil s hrano. Oba igralca sta živali ponudila hrano, ta pa je hrano vzela od igralca, ki je poprej izkazal pripravljenost za tako imenovano igranje.

Nadalje so naredili še nekaj poskusov zgolj na psih. Zanimalo jih je, ali bodo imeli psi raje ljudi, ki so kakorkoli izkazali zanimanje, da bi pomagali njihovemu lastniku. Spet je bil v igri zabojnik z igračami. Lastnik psa se je pretvarjal, da ne more odpreti zabojnika, druga oseba pa mu je ali pomagala ali pa je pomoč odklonila. Obe osebi sta nato psu ponudili hrano, ta pa je priboljšek vzel od osebe, ki je bila prej pripravljena pomagati njihovemu lastniku.

Psiholog Anderson je sklenil, da takšna raziskava ni nekaj novega, temveč smo lahko podobne spremljali že v preteklosti. Poleg raziskave, ki so vključevale otroke, so študije v preteklosti menda pokazale, da opice v divjini v svojih skupinah delujejo na podobne načine in svojo vrsto 'obsojajo' na podlagi tega, ali so se dotični člani pripravljeni prilagajati in pomagati drug drugemu.

Zaključimo lahko, da se splača biti prijazen. Človek človeka velikokrat obsoja po zunanji prezenci, živalim pa to ni pomembno. Vsi, ki imajo doma štirinožne prijatelje, posebej pse, lahko iz prve roke povedo, da te kosmate kepice velikokrat še pred nami zaznajo kaj, kar je bilo našim očem skrito. Zato tudi veliko ljudi rado reče, da ne zaupajo človeku, ki pravi, da ne mara psov, zaupa pa psu, ki ne mara kakšne osebe.

V branje priporočamo še: