Lastnica psičke Emme, ki jo je minulo soboto v Julijskih Alpah v jezik pičila kača, je na svojem profilu na Facebooku objavila pretresljivo izpoved o tem, kako se je vse skupaj zgodilo in kako zelo je hvaležna za vso pomoč in podporo. Namreč, da je psička ugriz strupenjače preživela, se lahko zahvali predvsem dobri reakciji njene lastnice in pa reševalni ekipi, ki je prihitela na pomoč ter psičko pripeljala na kliniko Veterinarske fakultete v Ljubljani, kjer so ji vbrizgali protistrup in ji pomagali s podporno terapijo. Emma je zdaj že v domači oskrbi, pred njo pa je še kar nekaj tednov okrevanja.

Lastnica Špela se je s psičko Emmo v soboto ponoči v družbi še dveh prijateljev odpravila na Jezerski Stog. "Pot do vrha je bila odlična, brez težav, sprehajali smo se po rosnati travi, na prijetnih 8 stopinjah. V dobrih dveh urah smo prišli do vrha. Do sončnega vzhoda smo imeli še malo manj kot pol ure, zato smo si na primernem terenu postavili podlogo, skuhali kavo, odprli sendviče in pričakali sonce," pripoveduje in dodaja, da so na vrhu pričakali sončni vzhod in občudovali razglede. Emma je večino časa sedela ob lastnici, ko pa so se malo po 7. uri odločili, da se počasi spustijo nazaj v dolino, pa se je zgodilo tisto najhujše. "Spomnim se, da smo sedeli na podlogi, Emma je ležala par cm zraven mene, bila pripeta na povodec in uživala v hladnem zraku, ko je meter stran od nas nekaj zašumelo med skalami. Nobeden od nas tega ni opazil, edino Emma. V sekundi se je obrnila in skočila. V tistem trenutku se samo spomnim, da sem videla 2 metra nad nami po zraku leteti ogromno črno kačo. Emma jo je zgrabila in vrgla daleč stran od nas. Vsaj toliko sem se uspela zbrati, da sem bila res pozorna, kaj gledam, saj sem se zavedala, da nam bodo te informacije še kako prav prišle," pripoveduje. 

Zelo pomembno je namreč, da v primeru ugriza prepoznamo vrsto kače, saj je lahko to ključnega pomena za preživetje. Ko je lastnica spoznala, da je psičko pičila strupenjača, sta jo obšli tesnoba in slabost. "Za hip sem res upala, da je šlo za nestrupeno kačo ali pa vsaj suh ugriz in da se je Emma samo ustrašila ugriza. Vendar mi je po nekaj minutah postalo jasno, da se motim. Emma je začela krvaveti iz jezika, začela je glasno jokati. V tistem hipu sem pograbila nahrbtnik, vzela ven njeno prvo pomoč, vzela protibolečinske tablete in ji takoj, brez pomisleka porinila tablete v požiralnik. Vedela sem, kaj nas čaka, saj sem vedela, kakšen je protokol pri ugrizu kače. Zato smo pobasali vse stvari in se umaknili čim hitreje samo malenkost nižje, v senco in na vsaj nekoliko dostopnejše mesto."

Ker je strup začel neverjetno hitro napredovati, se Emma ni zmogla več premikati. Zaradi bolečine je doživljala hude napade panike. "Jezik je zatekal zelo hitro. Zaradi bolečin si ga je hotela izpraskati iz ust. Takrat smo jo kar se da močno fiksirali, da je čim bolj mirovala in se pomirila, kar je pri ugrizu kače ena ključnih stvari. Hitro je razumela, kaj hočemo od nje, tako da se je umirila sama, mi smo pa lahko začeli obračati telefonske številke."

Prijatelj letalec je lastnici svetoval, naj pokliče na pomoč reševalce. "Še zdaj se spomnim trenutka, ko sem vpisala 112 in stisnila kliči. Verjemite, da je bilo izjemno težko," pripoveduje. Ker je tokrat šlo za psa in ne človeka, je pričakovala, da jo bodo zavrnili. A se je zgodilo povsem nasprotno. "Bila sem popolnoma pozitivno presenečena. Gospod na drugi strani je takoj začel s postopkom obravnave primera in pa vodenja mene, ali sem storila vse potrebno. Niti za sekundo se postopek ni obravnaval drugače, ker je pač šlo za psa. Ko smo začeli komunicirati, sem že malenkost lažje zadihala. Povezali so me z Gorsko reševalno službo - Bohinj, s katero sem potem naprej komunicirala glede vsega. Na telefonskih linijah smo imeli dežurnega veterinarja, GRS Bohinj in toksikologa."

Ker so bili čisto pod vrhom, kjer ni bilo prostora za pristanek helikopterja, so se poskušali spustiti do sedla, a je bila psička v tako hudi agoniji, da je niso mogli premakniti po strmem terenu. Helikopter, ki je prišel po Emmo, ni mogel pristati, sta se pa zdravnica in gorski reševalec spustila iz helikopterja do njih in pripravila Emmo na dvig v helikopter. "Ko sem pogledala gor, sem bila malenkost mirnejša, ker sem videla, da je Emma bila popolnoma umirjena, nič se ni upirala. Vse, kar je storila, je bilo, da si je s tačkami pokrila oči in se popolnoma predala situaciji. Ko sva se še midva dvignila v helikopter, sem takoj sedla zraven Emme, jo stisnila k sebi in ji dala vedeti, da sem zraven nje, tako se je tudi njena odzivnost veliko izboljšala."

Pristali so na helioportu UKC Ljubljana, kjer jih je pričakal veterinar z ekipo. Emma je prejela infuzijo, nato pa so jo odpeljali do Veterinarske fakultete v Ljubljani, kjer je prejela kačji protistrup, prav tako so tam opravili vse potrebne preiskave. Nekaj dni je ostala na kliniki, zdaj pa je že v domači oskrbi. "Njeno stanje se izboljšuje. Seveda bo potrebnih še kar nekaj terapij in pa pretečenega časa, da se bo stanje povrnilo v prvotno, ampak meni je najbolj pomembno to, da je z mano in da je karakterno popolnoma ista psička, kot je bila pred nesrečo. Nagajiva, malo trmasta in pa zelo, zelo požrešna. Tako vem, da ima neverjetno voljo do borbe, kar je pa za 'polarce' itak značilno."

Ker se lastnica zaveda, da so bili zaradi reševanja Emme reševalci tarča kritik, češ, da so s helikopterjem in ekipo odleteli na pomoč psu, jim je še toliko bolj hvaležna za vso pomoč in ves trud, ki so ga vložili. Prav tako vsem, ki nimajo psa oziroma še niso spoznali, da je lahko pristen odnos tudi z živaljo in ne samo s človekom, v pojasnilo sporoča: "Z Emmo že dolgo hodiva po hribih ne zato, ker v tem uživam samo jaz, ampak ker neznansko uživa tudi ona! Že iz zgodovine je pes človekov življenjski sopotnik in tako je tudi pri meni. Jaz osebno imam psa zato, da z mano počne stvari, v katerih uživava obe. Ne zato, da ga bom imela doma v boksu ali za ograjo. Emma nikjer drugje ni tako zelo razposajena in polna energije kot v hribih. Vsi, ki me poznajo, vedo, da sem sama sebi najhujši kritik, kar se tiče oskrbe in vzgoje psa. Emma je zame na prvem mestu. Vedno pot prilagajam njej. Pred odhodom vse podrobno preučim, se pozanimam pri ljudeh, ki so na tej poti že bili. V kolikor nisem gotova o samo eni majhni stvari na celotni poti, se na njo raje z Emmo ne odpravim. Ko greva v hribe, imam s sabo vso potrebno opremo (oprsnico, ovratnico, lučko za Emmo, zvonček, povodec, veliko vode, hrano ...) in pa seveda prvo pomoč zase, še posebej pa za Emmo. Zmeraj. Brez tega ne grem nikamor," pripoveduje in dodaja, da je tudi sama opravila usposabljanje prve pomoči.

"Nikomur ne privoščim takšne izkušnje. Kačji ugriz je verjetno največja nočna mora vsakega lastnika psa, saj si ob tem tako zelo nemočen in odvisen od pomoči drugih. Če ne bi bilo Emme, bi bila velika verjetnost, da bi kača ugriznila koga od nas. Nesreča nikoli ne počiva in v sekundi je lahko življenje popolnoma drugačno. Vsi mislimo, da se nam kaj takega ne more zgoditi, dokler ne pride do situacije, ko smo pa kar naenkrat mi v njej. Zato prosim, nikoli ne obsojajte nikogar, preden niste informirani, kakšno je bilo realno stanje osebe v nesreči. Verjemite, da sem si marsikaj očitala v teh dveh dneh, glava je bila polna 'čejev', kaj bi – če bi, čeprav vem, da sem se na pot odpravila popolnoma opremljena in se odzvala na situacijo po protokolu."

Špela se celotni ekipi iz srca zahvaljuje. "Mogoče nekdo drug težko to razume, ampak v nedeljo ste rešili življenje mojemu najljubšemu bitju na tem planetu. Za to vam bom hvaležna do konca življenja." Hvaležna pa je tudi vsem, ki so ji nudili čustveno podporo in pošiljali pozitivne misli v teh težkih dneh. "Res vas je bilo ogromno. Ponosna sem, da sem Slovenka in da imamo v naši prelepi deželi tako srčne ljudi. To znamo samo mi. Poklon vsem!"