»Sta netravmatizirana za razliko od kakšnih posvojenčkov, kar je super, saj nimata veliko problemov s socializacijo,« pravi slovenski glasbenik in radijski voditelj Tim Kores, ki je psa posvojil pred dobrima dvema letoma. 

Kako se je začela vaša skupna zgodba?

Moja Julija si je želela hrtico in ker je bila neustavljiva, sem si jo posledično želel tudi sam. (smeh) Nato sva začela iskat hrta po raznih spletnih straneh društev, ki se s tem ukvarjajo in sva naletela ne eno, ki nama je bila všeč. Minilo je več mesecev, ko sem Julijo prepričal, da je bolje, da ne posvojiva psa, ker nama ne bo zneslo, medtem pa sem na skrivaj kontaktiral društvo, da jo presenetim za rojstni dan. No, na društvu so me prepričali, da namesto samice vzamem dva brata, ki sta na voljo. Nisem bil prepričan, če bi kar dva ampak sem si rekel: "Zakaj pa ne?". Ena boljših odločitev, kar sem jih kadar koli sprejel. Presenečenje uspelo. (smeh) 

Izzivov je verjetno veliko … Kakšnih? 

Izzivi so bili seveda na začetku, ko sta se privajala na vse skupaj, malo se je bilo treba organizirat. Pa tudi kar se tiče vzgoje, sem bil kar suveren, sta velika psa in moreta znati odpoklic. Tudi stroški si bili v začetku precej veliki, saj vsak poje okoli kile mesa na dan. Zato sva se znašla in kupujeva meso govejih glav neposredno od mesnic, to je ugodno in tudi zdravo za psa. Vsak dan gresta na sprehod ali pa tekat na travnik, pridno jesta in se v vseh možnih pozah »svaljkata« na kavču. Hrti so sicer po naravi lenobe, zato niso zahtevni kar se tiče bivanja doma, malo drugače pa je, ko vidita kako mačko ali srno, imata namreč zelo močan lovski nagon.

Kako bi sebe opisali kot lastnika?

Sem strog, kapo di banda, ampak, ko mi kateri nameni tisti pasji proseči pogled, priznam da kdaj pogrnem. (smeh) Skušam biti suveren, ko se gre za stvari, ki jih ne smeta početi. Ozzy bi recimo dušo prodal za priboljšek, zato zna vse trike, edino križank še ne zna reševat. (smeh) Seveda najpomembnejša stvar pa je zagotovo odpoklic. Tukaj sem imel največ dela, sploh zaradi njunega močnega lovskega nagona. Ampak smo na točki, ko če spuščena zagledata na primer srno, letita za njo samo 10 km. Malo heca ... Ubogata, no. Je pa res, da moraš biti tudi sam pozoren na okolico, da preprečiš morebitni scenarij.

Najlepši trenutki oziroma kako je videti vaš skupni čas?

Res, ko smo na sprehodu ali pa letita več kot 80 km/h za frizbijem. Tudi seveda, ko smo skupaj zvečer na kavču. Najbolj pa te seveda osreči pasje veselje. Pes je žival, ki je res nedolžna in te ima iskreno rada, ker če imam slučajno slab dan, mi ga vedno polepšata z njuno neizmerno srečo. (smeh) Nikoli ju sicer ne vlačim na obiske, ker nihče ni s tem zadovoljen, ne gostitelj in ne psi. Gresta pa vedno zraven na dopust. Lani smo šli prvič skupaj na Ohrid in je bilo res fajn. Kopala sta se, kot da sta krapa, ne pa psa. (smeh) 

Imate kakšno zabavno anekdoto, ki ste jo pripravljeni deliti z nami?

Enkrat sem po pomoti v kuhinji pustil dve vreči smeti, ki sem ju želel odnesti v smetnjak preden grem od doma. No, šel sem od doma, nabito polni vreči pa pomoti pustil v kuhinji. Ko sem prišel domov po treh urah, nisem vedel ali naj bajto kar zakurim ali se spravim čistit. Ni bilo kotička, ki ni bil umazan. No, najprej sem moral očistit psa. Potem pa je trajalo ene dve uri, generalka. Poredna pač, pa še skregat ju ne moreš, ker ju nisi dobil zraven. Na tisti točki mojega slavnostnega prihoda, sta lepo zadovoljno ležala na smetišču oziroma sploh ne vem, kako naj to opišem.

Zakaj je po vašem mnenju lepo imeti pasjega prijatelja? 

Tisti klišejski pregovor res drži. Pes je človekov najboljši prijatelj. Brez njiju bi mi bilo dolgčas in sta tista, ki me po napornih dnevih spravi v dobro voljo, vedno! Pa tudi hvaležnost, ki jo kažeta, saj sta le rešenčka. Zato vsakemu toplo priporočam psa, sploh, če ima otroke. Ta odnos do živali, je za moje pojme, zelo pomemben.