V preteklosti so bile opravljene študije, predvsem na pasmah iz Anglije, Severne Amerike in Japonske. Ugotovili so, da genetika močno vpliva na življenjsko dobo psa in da so bolezni, predvsem rak, pogojene v dednih linijah in jih je mogoče predvideti že vnaprej. Vsi, ki imajo rodovniškega psa, vedo, da je v njem in v sami liniji prednikov posameznega primera zapisana vsaka 'napaka' oz. bolezen, ki se v njej prenaša. Največja študija na tem področju je bila opravljena leta 1999, kjer so ugotovili, da  povprečna življenjska doba psov, ki so umrli za naravnimi primeri dvanajst let in osem mesecev. V študiji je sodelovalo več kot tri tisoč psov, samo 8 % pa jih je živelo prek 15 let, 64 % pa jih je umrlo od kakšne bolezni. Spol pri življenjski dobi psa ne igra nikakršne vloge, saj so ugotovili, da so procentualne razlike zanemarljive. Zanimivo dejstvo, ki ga je študija v tistem času odkrila, je, da največ psov umre v zimskem času, poglabljanja, zakaj je temu tako, pa ni bilo.

Zakaj nekateri psi živijo dlje kot drugi?

Različne študije so v korelaciji z različnimi podatki dokazale, da je največji faktor, ki vpliva na življenjsko dobo psa, velikost pasme: večje pasme imajo krajšo življenjsko dobo, saj se njihovo telo stara hitreje. Povprečna življenjska doma največjih pasem je samo sedem let, srednjih in večjih od devet do deset let, manjše in najmanjše pasme pa živijo enajst let. Poudariti je treba, da je tu govora o povprečju! Poglejmo si, katere pasme psov imajo najkrajšo življenjsko dobo. Presenetljivo je med njimi tudi majhna in srednja pasma psov. 

Nemška doga (šest do osem let)

Bulmastif (sedem do deset let)

Veliki švicarski planšarski pes (osem do dvanajst let)

Šarpej (osem do deset let)

Francoski buldog (osem do dvanajst let)

Novofundlandec (osem do deset let)

Rotvajler (devet do deset let)

Bokser (devet do deset let)

Nemški ovčar (deset do dvanajst let)

V branje priporočamo še: