Podgana se je z drugimi glodavci pojavila že v eocenu in je približno 50-krat starejša od človeka. Poznanih in opisanih je 56 vrst podgan, črna in siva podgana pa sta tisti vrsti, ki sta izjemno trdoživi živali in tisti, s katerimi imamo največkrat opravka. Črna je doma na podeželju, siva, ki je nekoliko večja od črne, pa se giblje in živi v naseljih. Siva podgana ima do 20-centimetrski rep, samci tehtajo do 350, samice pa do 250 gramov. Črna podgana, ki ji rečemo tudi domača podgana, je skoraj za polovico manjša od sive. Obe vrsti sta nočni živali, ki sta vajeni živeti v skupini, ki jo navadno vodi samec. Kot zanimivost lahko še povemo, da v divjini za iskanje hrane prepotujejo tudi do 3 kilometre.

Kot smo že dejali, so podgane izjemno plodna vrsta. Samica koti od tri do petkrat letno, vsakokrat celo do ducata mladičev, kar na leto znese celo do 60 živali. Povprečna življenjska doba je pol leta, v tem času pa naj bi bile sposobne pojesti do 37 kilogramov hrane. Podgane so za ljudi težavne zaradi njihovih iztrebkov in urina, ki lahko uniči do dvajsetkrat toliko hrane. Za podgane je značilno tudi to, da na dan pojejo za šestino svoje telesne teže.

Najboljša preventiva zanje je seveda mačka. Tisti, ki živijo na podeželju, vedo, da so podgane sposobne uničiti tudi do polovico pridelka. Da bi obvarovali svoj pridelek ali zgolj zavarovali svoj dom, odstranite vsa ugodna mesta, ki bi jim ustrezala. Izpod grmičevja odstranite mrtvo podrast, zakrpajte vse luknje v vaši hiši, predvsem pa luknjice v kleti in njeni bližini. Pred njimi niso varne niti električne in vodovodne napeljave! Smeti redno odnašajte ven, pri čemer pazite, da okoli smetnjaka nikoli ni raztresenih bioloških odpadkov. Čeprav je teža podgan le dva grama, so to izjemno inteligentne živali, prav zato so tako zelo priljubljene pri znanstvenikih.

Na splošno nezaželeni glodavci slabo vidijo, nadarjeni pa so za hitro reševanje izzivov. Imajo odličen spomin, z lahkoto si zapomnijo pot do vira hrane. Po značaju so podgane družabna bitja, med seboj hitro vzpostavijo prijateljske vezi. Lahko jih je dresirati in naučiti različnih trikov, dojamejo na primer tudi, da smo jim dali ime in se nanj odzivajo. Gambijske podgane vrečarice so celo naučili, da z visoko razvitim vonjem uspešno odkrivajo zakopane mine. Podgane namreč naučijo prepoznati vonj eksploziva. Prelahke so, da bi aktivirale mino, njihova najpomembnejša odlika pa je hitrost, saj lahko 200 kvadratnih metrov pregledajo v 20 minutah, medtem ko bi pregled z detektorji kovin trajal 25 ur. Z odkrivanjem min in drugih eksplozivnih sredstev v Mozambiku, Angoli, Kambodži, na Tajskem, v Vietnamu in Laosu, so podgane očistile več kot 18 milijonov kvadratnih metrov zemlje, uničile so skoraj 50 tisoč min in drugih eksplozivnih sredstev ter tako pomagale skoraj milijonu ljudi.

Podgane so bile prenašalke kuge oziroma črne smrti, s katero označujemo epidemijo, domnevno pljučne kuge, ki se je pojavila v 14. stoletju po vsej Evropi. Največjo podgano so našli na Papui Novi Gvineji. Dolga je bila 82 centimetrov in težka 1,5 kilograma.

Kaj pa miš?

Miš je druga najbolj razširjena vrsta na zemlji, takoj za človekom. Spolno dozori v starosti do 10 tednov. Samica v enem letu skoti tudi desetkrat po štiri do devet mladičev, njena brejost traja od 18 do 24 dni, v leglu pa je od 3 do 8 mladičev. Hišne miši, ki živijo v naravnem okolju, se razmnožujejo samo od pozne pomladi do jeseni. Dolžina telesa odrasle miši od smrčka do začetka repa meri od 7,5 do 10 centimetrov, rep pa je dolg od 5 do 10 centimetrov. Njena teža je običajno od 10 do 25 gramov. Hišne miši so dobri skakalci, plezalci in plavalci. Najbolj dejavne so ponoči. Povprečna življenjska doba miši je okoli leta in pol. Najraje je semena, sadje, zelenjavo, ličinke, suh kruh itd. Da miši obožujejo sir, je le mit, veliko raje imajo na primer koščke salame. Imajo izredno dobro razvit sluh. Podobno, kot pri podgani je na primer velika poljska miš sposobna v enem dnevu pospraviti več zrnja od svoje teže, poljska voluharica pa celo za tri in pol svoje telesne teže v enem samem dnevu. Življenje hišne miši je pogosto povezano z ljudmi, ker povzroča škodo na posevkih in shranjenih živilih. Izredno pomembna je za laboratorijske poskuse in je najbolj pogosto uporabljen gensko spremenjen laboratorijski sesalec.

Najboljša obramba proti mišim in ostalim glodavcem je domača mačka, na kmetiji pa je priporočljivo v skednjih imeti lino, skozi katero bodo ponoči lahko priletele sove. Med vsemi plenilci so skoraj najbolj uspešne zveri kunjega rodu, kot so kuna belica, dihur in velika podlasica. Zdravniki še posebej opozarjajo na zelo razširjeno bolezen, imenovano mišja mrzlica, ki jo miši (tudi voluharji in podgane) prenašajo s svojimi iztrebki in urinom. Ti so črnkasti in podolgovati, veliki približno 3 milimetre in imajo močan vonj po plesni. Bolezen se po navadi pojavlja v pomladansko-poletnih mesecih, ko se ljudje več zadržujejo v naravi oziroma na polju, gozdu in vrtu. Mišja mrzlica oziroma strokovno hemoragična mrzlica z renalnim sindromom je virusna bolezen, ki se prenaša z izločki glodavcev na človeka. Gre za vročinsko bolezen, ki pa se ne prenaša s človeka na človeka. Ljudje pri tem opazijo splošno oslabelost, bolečine po celem telesu, glavobol, bolečine za očmi, močne so motnje vida, nekateri opisujejo bolečine v ledvenem predelu, nekateri tudi bruhajo.

Če želite še več odličnih receptov za ustvarjanje v kuhinji, navdihe na vrtu ali pa v gospodinjstvu, si lahko brezplačno naložite PRATIKO 2019, ki jo uporabljajo tudi letošnji tekmovalci priljubljenega šova Kmetija:

V branje priporočamo še: