Z nami torej živijo v bolj tesni povezavi kot nekoč. Zato obstaja nevarnost, da nekateri ljudje začnejo na svoje pse gledati kot na otroke ali svoje prijatelje v človeškem pomenu besede. Kar pa je za pse velika krivica.

Če namreč primerjamo psa in človeka že na prvi pogled vidimo, da sta si zelo različna. Poleg videza pa se razlikujeta tudi glede življenjskih potreb:
► Psi potrebujejo precej več gibanja kot ljudje.
► Psi so nagonska bitja, ki jih vodi kompleks lovskih nagonov. Ljudje smo razumska bitja.
► Ljudje komuniciramo verbalno, psi neverbalno. Psi komunicirajo s svojo telesno govorico. S psi se torej ne moremo pogovarjat ter od njih pričakovati, da nas bodo razumeli, kot nas razumejo drugi ljudje.
► Razlikujemo se v učnih procesih,…

Že na prvi pogled lahko torej vidimo, da pes in človek nista enaka, temveč zelo različna. Zaradi tega delamo našim psom veliko krivico, če se do njih obnašamo kot do ljudi.

Na psa moramo najprej gledati kot na žival, nato kot na psa, nato kot na pasmo in šele nato kot na nek “osebek”. Tega vrstnega reda ne zamenjujmo. Če ga bomo zamenjali in bomo na svojega psa gledali le kot na našega Rexa, našega prijatelja, potem lahko pozabimo na njegovo naravo, želje, potrebe ter na njegov izvor: da je seveda žival in da je pes.

Ker imamo svoje pse radi, jih seveda tudi razvajamo. Zelo je pomembno, da ločimo med dvema vrstama razvajanja: ena vodi v to, da je pes uravnovešen in imamo z njim dober odnos. Takemu razvajanju pravim dobro razvajanje. Druga vrsta razvajanja, ki mu pravim slabo razvajanje, je počlovečenje psa. V tem primeru se do psa obnašamo kot do svojega otroka ali prijatelja in mu pripisujemo človeške lastnosti. Pa si poglejmo dva primera: namesto da bi šli s svojim psom npr. v naravo tečt in bi zadovoljili njegove nagone, ga fizično stimulirali ter se z njim aktivno ukvarjali (dobro razvajanje), mu doma pri mizi dajemo ostanke človeške hrane (slabo razvajanje). Na koncu pa se jezimo na psa, zakaj je pri mizi in se slini.

Ali npr. namesto da bi vzeli žogico in bi psa urili v njegovih lovskih sposobnostih (npr. mu žogico skrivali ali ga naučili da nam jo prinaša – dobro razvajanje), pripnemo psa na povodec in se z njim sprehajamo okoli bloka in temu pravimo sprehod (slabo razvajanje). Tak sprehod seveda največkrat ni dovolj in ne zadovolji pasjih lovskih nagonov. Zaradi tega prihaja do velikih problemov – psi so naveličani svojega življenja, prepolni odvečne energije, v njih se pojavljajo konflikti … Take pse je težje vzgajatI in zato tudi mi naredimo ogromno prevzgoj.

Namesto da bi se naučili pasje neverbalne komunikacije in bi znali prepoznati govorico telesa svojega psa, se s svojim psom pogovarjamo v stavkih in mu razlagamo različne stvari, ki jih on sploh ne razume. Nam se verjetno zdi dobro, saj lahko svoj stres s pogovorom predamo psu. S psom se seveda lahko pogovarjamo, vendar se moramo zavedati, da pes nima od tega nič. Če želite ustreči psu, se ukvarjajte z njim na način, da bo tudi njemu koristen – npr. s kakšnim pasjim športom, aktivnim sprehodom, zadovoljevanje njegovih nagonov skozi igro, delo z nosom …

Slabo razvajanje psa je torej tisto, ki iz psa dela človeka, iz nas pa dela lenobe. Dobro razvajanje pa je tisto, kjer prepoznamo, da je naš pes žival, da imajo živali drugačne potrebe kot jih imamo ljudje in kjer se aktivno z njim ukvarjamo, ga vzgajamo, socializiramo, obiščemo kvaliteten tečaj vzgoje, hodimo na aktivne sprehode,... Najboljše je, da uživamo v skupnih aktivnostih tudi mi, vendar mora v prvi vrsti od njih nekaj imeti naš pes.

Zato svetujem, da se nehamo do psov obnašati kot do naših človeških prijateljev, temveč se do njih obnašajmo kot do naših pasjih prijateljev. Pes bo precej bolj cenil, če boste namesto na kavo z njim odšli v gozd in ga tam izzvali npr. s kvalitetno igro.

Po mojem mnenju je potrebno psa pogledati takšnega, kot je. Pes je odličen človekov prijatelj in je lahko tudi super družinski član. Vendar pozor, še vedno je žival. Vsak pes ima živalske potrebe in nagone in do njega se moramo obnašati spoštljivo, kar pomeni, da spoštujemo njegov nagon ter naravo in da se dovolj podučimo o pasji psihologiji, učnih procesih ter pasji komunikaciji. Nato poiščemo skupne aktivnosti, ki nam bodo všeč in bodo hkrati koristne za našega psa ter prenehamo s slabim razvajanjem psa uničevat in spreminjat v nekaj, kar ni.