Prostoživeče mačke, ki nikoli niso bile ljubljenčki, so navajene tako imenovanega nomadskega življenja, zato se ne priporoča, da bi se jih trudili udomačiti. Navadno so to mačke, ki se ljudi bojijo in izogibajo. Kaj lahko naredimo, če jih opazimo? Mačja hiša, projekt Društva za pomoč živalim v stiski Slovenija, je v zbirki prostoživeče mačke zapisalo:

''Ukrepati je treba takoj. Obvestite pristojno zavetišče, ki je dolžno poskrbeti za odlov prostoživeče mačke, njeno sterilizacijo oz. kastracijo in vrnitev v okolje, v katerem je bila najdena. Po zakonu mora sterilizacijo/kastracijo prostoživeče mačke plačati občina. Izkušnje kažejo, da nas ljudje prepozno vprašajo za nasvet oziroma pomoč. Namesto da bi nas poklicali takoj, ko v svoji okolici opazijo novo mačko, nas pokličejo šele, ko postane število mačk moteče. Ena nesterilizirana samica bo imela leglo najkasneje v nekaj mesecih. Mladiči prostoživečih mačk so pogosto že v rani mladosti predivji, da bi jim lahko iskali nove domove, in morajo ostati v svojem okolju. Zato je nujno, da ukrepate takoj, ko se v vaši okolici pojavi prostoživeča mačka.''

Ločiti med potepuško in izgubljeno mačko je tako precej enostavno. Prostoživeče mačke se ljudi običajno izogibajo, z nami ne iščejo stika, niti se ne dovolijo denimo božati. V nasprotju z njimi pa bo izgubljena mačka, ki je navajena lastnikov, kmalu iskala pozornost in stik z ljudmi, največkrat bo tudi prišla do tujca in se mu na primer podrgnila ob nogo.

Kako lahko prostoživečim mačkam pomagamo?

Mačk se, v nasprotju s psi, še vedno drži neka stigma. Nekateri ljudje še vedno verjamejo, da mačke prinašajo nesrečo, bolezni ali pa jih na splošno ne marajo. Prostoživečim mačkam lahko pomagamo v prvi vrsti s sterilizacijo oz. kastracijo, ki smo jo omenili že zgoraj, ne škodi pa niti, če jim kdaj pa kdaj na območju, na katerem živimo, nastavimo hrano.