Arieški ptičar

Izvira iz Francije in kot pove ime, je pasma, ki je bila človeku v pomoč pri lovu. Med drugo svetovno vojno se je njihovo število izjemno zmanjšalo. Ta pasma je bila na robu izumrtja do leta 1990, ko so se v Franciji odločili, da to preprečijo. Arieški ptičar velja za psa, ki je zvest lastniku, rad ima tudi otroke. A je poln energije, zato potrebuje dolge, aktivne sprehode. Rad se igra, rad je zaposlen. Je pa tudi učljiv.

Susseški španjel

Še ena pasma, ki je bila po drugi svetovni vojni na robu izumrtja. Izvira iz Anglije, kjer so jo prav tako uporabljali za lov. Pojavila se je v 18. stoletju in prvič skoraj izumrla že v 19. Takrat jo je rešilo nekaj požrtvovalnih vzrediteljev, po drugi svetovni vojni je za ohranitev susseškega španjela še posebno zaslužna ena sama.

Velja za ljubečega psa, ki je zvest družini in se entuziastično udeležuje kakršnih koli družinskih podvigov. Mora pa imeti dom, kjer je vedno nekdo doma. Zelo nerad ostane sam.

Portugalski pastirski pes Estrela

Na Portugalskem je v gorah čuval črede, sprva, kot pove ime, v gorovju Serra de Estrela (po portugalsko se imenuje Căo da Serra da Estrela). To je najvišje portugalsko višavje.

Je zelo stara pasma, ki naj bi na Pirenejski polotok prišla ali z Rimljani ali Vizigoti (ti so germansko pleme). V 70. letih prejšnjega stoletja je bila na robu izumrtja, a so se Portugalci nato načrtno lotili vzreje. To je velik pes, zelo navezan na lastnika, a nezaupljiv do vseh drugih.

Rusko-evropska lajka

Znova lovski pes, tokrat z evropskega dela Rusije pa tudi Finske. S človekom naj bi se na lov podajal že več kot tisoč let. Nekateri verjamejo, da je to ena od pasem, ki je najbolj sorodna volku, torej predniku vseh psov.

Rusko-evropsko lajko je doletela usoda mnogih pasem, ki so jih vzredili za prav določene naloge. Z modernizacijo življenja, ki je bilo čedalje manj ruralno, so izgubile priljubljenost. Sami ruski kmetje so vse pogosteje izbirali druge pasme. V 30. letih prejšnjega stoletja naj bi tako rusko-evropska lajka že skoraj izumrla. Takrat so to preprečili. Nato ji je drugi udarec zadala druga svetovna vojna. Dandanes se spet trudijo, da bi izumrtje preprečili.

Ni le lovski pes, je ljubeč družinski pes. Potrpežljiva naj bi bila celo do majhnih otrok. Medtem ko je predana lastnikom, pa je nezaupljiva do tujcev in drugih psov. Je dober pes čuvaj.

Norbottenski špic

Pes srednje velikosti, ki uradno izhaja iz Švedske. Toda Norvežani trdijo, da se je ta pasma prvič pojavila v njihovi državi. Ker se je to zgodilo pred vsaj 400 leti, je težko ugotoviti, kdo ima prav.

Znova je to lovski pes, ki je družbo delal kmetom. To je še ena pasma, ki je med drugo svetovno vojno skoraj izumrla. Pozneje so to preprečili. Je pes, ki je lahko družinski, a rad laja, kar lahko vodi v spor s sosedi. Poleg tega norbottenski špic nikakor ne želi biti sam. Rad je del skupine. Če ga boste pustili samega, je zelo mogoče, da bo svoje nezadovoljstvo izrazil z laježem.

Dandie Dinmontov terier

Majhen terier, ki izhaja iz Škotske, na prvi pogled ne deluje kot lovski pes, a je pomagal pri lovu na jazbece in vidre. Zapisi o tej pasmi se prvič pojavijo okoli leta 1700, dandanes pa je žal še vedno med ogroženimi. Dolgo časa so jih imeli le kmetje na zelo majhnem območju Škotske na meji z Anglijo. Od kod ime? Sir Walter Scott v knjigi Guy Mannering, ki je izšla leta 1814, opisuje kmeta s takšnim kužkom. Kmetu je bilo ime Dandie Dinmont. Danes ti terierji ne pomagajo več pri lovu, so le hišni ljubljenčki, ljubeči, a samostojni, zato veljajo za pse, ki se ne pritožujejo, če kdaj ostanejo sami. So učljivi, a tudi trmasti.

Arteški gonič

Srednje velik pes, ki je bil včasih priljubljen med francoskim plemstvom. A že okrog leta 1800 ga je po priljubljenost prehitel angleški lisičar. Od takrat je bil večkrat na robu izumrtja. Zanimivo je, da nekateri predvidevajo, da je prednik danes mnogo bolj priljubljene pasme beagel. Danes arteški gonič še vedno ne spada med znane pasme, jih je pa največ v Franciji. Ima veliko energije in še vedno zelo močan lovski čut. 

Clumberški španjel

Največji med španjeli naj bi izhajal iz pasme, ki so jo v Anglijo pripeljali francoski plemiči, ko so bežali v času francoske revolucije. Na otoku so jo vzredili v današnje clumberške španjele. Človeku so pomagali pri lovu. Po drugi svetovni vojni, ki je prizadela tudi njih, se je zanje zavzel celo tedanji britanski kralj George V. Kljub temu še vedno sodijo med ranljive pasme.

Tujcev ne marajo, niso pa do njih agresivni, le čas potrebujejo, da se na kogar koli privadijo. Po drugi strani obožujejo svojo družino. V gobček radi jemljejo različne predmete – ne da bi jih žvečili, le prenašajo jih. A ker jih obilno oslinijo, to lahko predstavlja težavo, če denimo pozabite pospraviti najljubše čevlje nekam, kjer jih ne morejo doseči.

Frizijski vodni pes

Izhaja iz Nizozemske, kjer se je pojavil pred 400 leti. Na začetku je pomagal ribičem. Lovil je vidre, ki so poskušale ukrasti ribe. Pozneje se je izkazal kot čuvaj, lovcem je iz vode prinašal sestreljene ptiče. Frizijski vodni pes je skoraj izumrl med drugo svetovno vojno, kar je Nizozemcem po njenem koncu uspelo preprečiti. Kljub temu celo v rodni državi ni prav priljubljen.

Morda je to nepravično, saj ima rad ljudi in je lahko družinski pes. Na svoje družinske člane se zelo naveže in je lahko precej zaščitniški, če dobi občutek, da je kdo ogrožen. Je odličen čuvaj. Rad je veliko zunaj. Zanimiva pa je tudi njegova vztrajnost. Če mu skrijete igračo, naj bi jo bil sposoben iskati tudi več ur, dokler je ne najde.

Ameriški lisičar

Včasih je bil lov veliko bolj priljubljen in lovci so si želeli imeti čim bolj idealnega pasjega pomočnika. To je razlog, da je bilo razvitih toliko različnih lovskih pasem. Ameriški lisičar je potomec angleškega. Američani so si glede na svoje okoliščine zaželeli psa, ki bi bil hitrejši, in tako so vzredili svojega lisičarja. Predvidevajo, da je to morda prva pasma, ki so jo vzredili v ZDA. Zato je danes tam precej zaščitena, drugod po svetu pa ni tako znana. Ti psi so polni energije, zato potrebujejo lastnika, ki jim lahko omogoči veliko dolgih sprehodov. Ko ne lovijo, so ljubeči, prijazni psi.

Nekatere pasme so manj priljubljene, ne le pri nas, tudi drugod. Če se ne bi zanje zavzeli vzreditelji, bi marsikatera morda že izumrla. Naslednjič bomo nekaj napisali tudi o pasmah, ki smo jih žal izgubili.