"Ris ima pomembno vlogo v gozdnem ekosistemu. Obstoj vitalne populacije risa je znak, da je gozdni ekosistem izjemno bogat in vitalen. Kot plenilec vpliva na razvoj svojega plena. Srna danes ne bi bila srna, če je v preteklosti ne bi preganjal ris. Evolucija plena bi bila brez plenilcev drugačna. Ko varujemo risa, varujemo tudi njegov življenjski prostor ter posledično druge rastlinske in živalske vrste, ki tam živijo, zato pravimo, da je ris krovna vrsta v gozdnem ekosistemu. Morda bo slišati kontradiktorno, a s tem varujemo tudi plen, ga ohranjamo v kondiciji in ne zaustavljamo evolucije," mi razloži Rok Černe, koordinator projekta LIFE Lynx iz Zavoda za gozdove Slovenije. 

Ris je, če ga primerjamo z volkom ali medvedom, ki sta zadnje čase tudi večkrat omenjena v interakciji s človekom, bolj zadržan: "Risa sicer res skupaj z medvedom in volkom uvrščamo med velike zveri, toda z vidika problematičnosti in konfliktov s človekom so med njimi velike razlike. V Sloveniji beležimo v povprečju en škodni primer po risu na drobnici na leto, kar je v primerjavi z ostalimi zvermi zanemarljivo. Prav tako je kakršen koli strah pred risom neupravičen, saj se zdrav ris človeku praviloma izogiba, tako da so srečanja z risom v naravi zelo redka."

Projekt LIFE Lynx

Leta 2017 je mednarodna ekipa strokovnjakov zagnala projekt LIFE Lynx, v okviru katerega so želeli pomagati risom: "Ideje za projekt doselitve risov v Slovenijo segajo v čas projekta DinaRis, ko smo ugotovili, da ima naša populacija risa težave zaradi parjenja v sorodstvu. Populacija izvira iz samo šestih osebkov in kasneje je bilo ugotovljeno, da so bili že nekateri izmed njih med sabo sorodni. Edina rešitev risov pred ponovnim izumrtjem je bila doselitev novih nesorodnih živali. Prvič smo projekt prijavili že leta 2014, a nismo bili uspešni, toda drugič nam je uspelo in leta 2017 smo začeli izvajati projekt."

Ris je bil razširjen na ozemlju etnografske Slovenije od dobe mostiščarjev na Ljubljanskem barju pa tja do sredine prejšnjega stoletja, so zapisali na spletni strani Lovske zveze. Živel je predvsem na gorsko-gozdnatem področju, toda zaradi vpliva človeka na njegov življenjski prostor, pa tudi zaradi lova je izginil. V Slovenijo je bil ris znova naseljen leta 1973, ko so v Kočevski rog spustili tri risje pare, odlovljene na Slovaškem. Toda kot so ugotovili pri LIFE Lynx, so bile še vedno prisotne težave – ob začetku projekta so namreč ugotovili, da je bila "populacija risov na robu preživetja. Z genetskimi analizami smo ugotovili, da so preostali risi bolj sorodni kot bratje in sestre ter da bi brez pomoči hitro izumrli. S pomočjo monitoringa s fotopastmi smo ugotovili, da imamo v Sloveniji samo še cca. 20 odraslih risov, kar je bistveno premalo za dolgoročen obstoj populacije v Sloveniji."

Na začetku so se soočali z ovirami. Že pred prijavo projekta so namreč naleteli na problem, da v Sloveniji še ni bilo sprejetih strateških dokumentov: "Ko je ministrstvo to uredilo, sta se pričelo prijava in vzpostavitev partnerstva. Težava je bila tudi v Romuniji, kjer smo morali ekipo najprej uspodobiti za delo in jo naučiti tako tehnik spremljanja populacije kot tudi odlova risov." Nato je projekt stekel, znova so se povezali z Romunijo in začela se je selitev risov iz slovaškega in romunskega dela Karpatov: "Že v prvi naselitvi risov leta 1973, ki je bila zelo uspešna, so rise pripeljali iz slovaških Karpatov." Na tem območju je populacija risa namreč še vedno dovolj velika in zato lahko z odlovom in preselitvijo nekaj osebkov pomagajo drugim risom v Evropi. "Poleg Slovaške pa je v Evropi ena redkih zdravih populacij tudi v romunskih Karpatih, zato smo poiskali nevladno organizacijo ACDB iz Romunije, ki je bila pripravljena sodelovati z nami. Z doselitvami risov iz različnih koncev Karpatov bomo zagotovili, da doseljeni risi ne bodo preveč sorodni med sabo."

Trenutna težava je spopadanje z omejitvami zaradi koronavirusa: "Pomembno je, da  ulovljene živali čim hitreje preselimo na novo območje, kar pa v časih omejitev potovanj ni bilo vedno izvedljivo." Kljub temu so vse ulovljene živali uspešno preseli in izpustili v naravo. Letos jih je skrbelo tudi, ali jim bo uspelo uloviti kakšno samico, saj je bilo to nujno za vzpostavitev povezovalne populacije v alpskem delu Slovenije. V preteklih dveh letih so namreč ulovili in preselili samo samce: "K sreči so bili naši partnerji iz Romunije in Slovaške uspešni in skupaj v letu 2021 ulovili kar tri samice."

Kako poteka preselitev risa? 

"Po tem, ko se ris ujame v past, ga  uspavamo, izmerimo in naredimo veterinarske preiskave, s katerimi ugotovimo, ali je žival zdrava. Po karanteni v državi ulova risa s pomočjo posebnih transportnih boksov s transportnimi vozili prepeljemo v državo izpusta. V Sloveniji imamo t. i. 'soft release', kar pomeni, da žival po prevozu za nekaj časa namestimo v prilagoditveno oboro, iz katere je nato izpuščena v naravo." Namen prilagoditve pa je, da se žival privadi vonjavam novega okolja, se umiri, nahrani in gre nato sita in spočita v naravo.   

Tako zadnje mesece beremo o zelo uspešnih zgodbah – novi priseljeni risi, brejost samic ... "Po dosedanjih izkušnjah lahko rečemo, da so vsi preseljeni risi dokaj hitro vzpostavili svoj teritorij. Mogoče je to zato, ker je pri nas število risov zelo majhno in je tako kar nekaj teritorijev, ki še niso zasedeni. Običajno ris (samec) vzpostavi teritorij na območju, ki ga ne zaseda drug risji samec in se prekriva s teritorijem samice ter kjer je dovolj hrane (srnjadi)." 

V sam projekt pa so vključili tudi lovce: "Lovci so partnerji v  projektu LIFE Lynx – postavljajo obore, skrbijo za rise v oborah, skupaj promoviramo ohranjanje risov … Veliko pozornosti namenjamo tudi ostalim lokalnim prebivalcem." Na območjih izpustov risov so tako ustanovili lokalne posvetovalne skupine, s pomočjo katerih predajajo informacije iz prve roke javnosti z območja doselitev, poleg tega sprejemamo tudi razne pobude na temo risov. Posebno pozornost pa namenjajo mladim. V okviru programa Mladi varuhi risa namreč sodelujejo s kar devetimi slovenskimi šolami.  

Ekipa projekta redno spremlja, kaj dogaja na terenu; tako rise na območju Dinaridov (Slovenija, Hrvaška) spremljajo s pomočjo monitoringa z avtomatskimi kamerami, t. i. fotopastmi. Postavili so gosto mrežo teh kamer, v Sloveniji jih imajo na terenu okrog 250: "Fotografije posnetih risov primerjamo med seboj in na ta način ugotavljamo, koliko risov imamo in kje se ti nahajajo. Vsak ris ima unikaten vzorec na kožuhu, kar nam omogoča prepoznavo posameznih osebkov." Trenutno je slovenska populacija povezana s Hrvaško, upajo pa, da se v prihodnosti povežejo tudi z Avstrijo in Italijo. Koordinator projekta LIFE Lynx še doda, da pomembno oviro za risa danes predstavlja avtocesta Ljubljana–Postojna, zato upajo, da se bo v prihodnjih letih na tej trasi zgradil zeleni most, ki bo omogočil prost pretok prostoživečih živali.

V poletnem času bodo tako še naprej spremljali, kako se doseljeni risi vključujejo v populacijo: "Vsak od njih namreč nosi telemetrično ovratnico, ki nam sporoča, kje se ta ris nahaja. Proti koncu poletja bomo začeli tudi priprave na novo sezono monitoringa risov s pomočjo fotopasti – poleg vseh ostalih projektnih aktivnosti, ki jih izvajamo vse leto." Njihov dolgoročni načrt pa je nadaljevanje odlova in preselitev risov, dokler ne dosežejo cilja projekta, to je vključitev 14 risov v populacijo: "Vključevanje pa bomo spremljali s pomočjo monitoringa  s fotopastmi, genetskimi analizami in telemetrijo."