Prijetna hiša z ogromnim ograjenim vrtom. Sedem malih kepic se igra v ograjenem delu, na razpolago imajo ravno dovolj igračk, posodice z vodo in velik senčnik. Ob pogledu na prisrčne kepice ne moreš ostati ravnodušen. Pokažejo še odrasle pse – samica Exa, mamica mladičev, mogočni samec Hulk, oče mladičev, ki je – v nasprotju z videzom in imenom – pravi 'crkljivček', in še mlajša temnejša psička Vodka. Nobenega nenadzorovanega divjanja. Vsi trije umirjeni, lepo pozdravijo in se umaknejo. To je slika, ki bi jo moral videti vsakdo, ki meni, da so ameriški staffordshirski terierji 'nevarna pasma', in vsi, ki jih imajo, da bi se z njimi bahali. "To so družinski psi, ki hrepenijo po človeku in ljubezni, potrebujejo pa tudi vzgojo in karakterno močnejšega lastnika," se strinjata Nina in Ranko.

Zakaj ob treh psih želja po mladičih?

"Psa sem imel že pred približno 15 let, ameriško staffordko, a nisem imel ustreznih razmer. Zdaj smo se preselili, ustvarili pogoje in uresničili željo,"  pravi Ranko. "Predvsem pa smo se za vzrejo odločili zato, ker v Sloveniji res težko dobiš dobrega, zdravega rodovniškega stafforda." Postopek ni tako zelo preprost, kot bi morda kdo mislil. "Pri parjenju rodovniških psov je treba najprej pridobiti vzrejno dovoljenje ter oceno zunanjosti tako za samca kot samico. Za našo pasmo ga opravlja in organizira Slovenski klub za terierje v sodelovanju s Kinološko Zvezo Slovenije (KZS), po pravilniku FCI s področja vzreje. Na pregled moraš prinesti tudi potrdila o opravljenih določenih testih. Pri staffordih je to slika kolkov, na podlagi katere podajo oceno kolkov in se vidi morebitna displazija, prav tako DNK-test obeh staršev. Ko pregledajo zunanjost psa in preverijo, ali ustreza standardom, podajo vzrejno oceno," pojasni Nina, Ranko pa doda, »žal pa pri nas ne zahtevajo nekaterih testov, ki bi morali biti nujno potrebni, na primer testa za ataksijo."

Sledi urejanje zadev glede parjenja. "Poiskati je treba samca oziroma samico, ki ustreza pogojem standarda. Če imaš malce nižjo samico, poiščeš višjega samca, podobno je pri barvnih kombinacijah. Upoštevati je treba tudi značaj, ker se ta deloma prenaša na mladičke. Midva še vedno meniva, da je največji del v vzgoji, pristopu lastnika do mladiča, del pa je zagotovo tudi genetski. Če je pes agresiven … za paritev z našo psico zagotovo ne bi izbrali takega samca. Pes mora biti zdrav, znotraj standardov, z vsemi ustreznimi papirji in dovoljenji, po značaju umirjen …" pravita. "Če imaš registrirano psarno pri Kinološki zvezi Slovenije, je to super, ni pa nujno. Lahko si le prijavljen pri KZS. Mi imamo registrirano psarno tudi uradno, kar sicer predstavlja neki strošek, a vseeno na trgu predstavlja neko resnost."

Zaslužek, veselje ali oboje?

Psarna Double Trouble AST ima zdaj na voljo drugo leglo. Ima eno odraslo samico, kar pomeni tudi eno leglo na leto. Pa jo morda k vzreji vodi tudi želja po zaslužku? "Vzreja ni samo zaslužek. Kar nekaj je stroškov. Na eni strani so nujni stroški cepljenja, pregleda vzrejne referentke, čipiranja, hrana, rodovniki, nega psice med brejostjo in po kotitvi … So pa tu potem še stroški, ki si jih nakopljemo vzreditelji sami, ker želimo dobro za kužke. Igračke, nove odejice, ograja, najboljša hrana, domači izdelki iz kozjega mleka, domače meso …" pojasni Nina, Ranko pa doda, "nama je to hobi ... Imava eno psico, kar pomeni eno leglo na leto in  … ja, je nekaj, kar ostane, ampak ni pa pri eni psici to toliko, da bi od tega živel. Midva oba hodiva v službo, zato imava 'varuško' ." Varuško? "Moj oče je zdaj že 2 meseca tukaj, skrbi za kužke, ko nas ni, čisti bivalne prostore, jih neguje … Ni tako enostavno imeti mladičke. V naši psarni imamo za mladičke posebno prilagojeno sobo, znotraj hiše, kjer je velika lesena oblazinjena kotilnica, z ograjo in dovolj prostora za gibanje. Ko je lepo in toplo, jih imamo zunaj, kjer imajo ves čas na razpolago veliko sence, ko je huda vročina, so notri, prav tako v primeru dežja … Spijo vedno notri." Dejstvo je, da mali kužki sprva lulajo in kakajo povsod, potem se navadijo na časopisni papir, a vseeno kaj potacajo naokoli. »Če želiš imeti vse urejeno in čisto, da se izogneš vsem morebitnim boleznim in težavam, ki se z iztrebki prenašajo, mora biti nekdo ves čas zraven, menjavati časopis, pomivati … Dva tedna na začetku za vse poskrbi samica, potem pa je treba čistiti, prisotnost človeka pa je nujno potrebna od skotitve."

Kaj lahko vzreditelj nauči kužke?

Kaj torej loči dobrega vzreditelja od slabih? "Največ, kar vzreditelj lahko naredi, je, da psa dobro socializira," je prepričana Nina. "Socializacija je zelo pomembna. Mladiči morajo biti v stiku z družino, otroki, hrupom, drugimi živalmi, ki morajo biti zdrave. Velik del učenja v začetni fazi opravi mamica mladičkov, jih uči vedenja, čistoče in jih vzgaja po pasje, kar je v prvi fazi najbolj pomembno. Potem ta del vzgoje prevzame človek. Pri nas se s kužki igramo, jih crkljamo in učimo pravilnega in napačnega vedenja ter omogočimo, da imajo vedno prostor za kakanje in lulanje, saj se s tem zelo hitro naučijo čistoče. Prav tako zastavimo redni ritem hranjenja in spanja, da je potem novim lastnikom veliko lažje." V njihovi psarni mladičke navajajo na hrup sesalnika, strojev, kosilnice, ker imata tudi hčerko, so kužki od začetka navajeni tudi otroških glasov in dotikov.

Na kaj mora biti nekdo, ki se odloča za nakup psa, pozoren?

"Prva stvar, ki naj pri vsakomur sproži alarm, je zagotovo, če ti ne omogočijo, da vidiš oba starša oziroma vsaj mame mladičev. Pri samcih je velikokrat tako, da se lahko plača naskok iz drugega mesta ali celo iz tujine in je potem težko, da bi videli psa," pojasnjuje Nina. "Druga stvar je možnost obiska na domu, da ti omogočijo, da preveriš, kje so mladički – v kakšnih razmerah odraščajo." Kot oba poudarjata, je pomembno tudi, da te ima vzreditelj željo spoznati osebno, da včasih postavlja vprašanja, ki se ti morda zdijo nenavadna, te presenetijo, a na koncu vidiš, zakaj to sprašuje. Ker mu ni vseeno, kam gre mladiček. "Dobro je, če ti vzreditelj ponudi pogodbo," še pristavi Nina. "V pogodbi so postavljena jasna pravila glede vzgoje, odraščanja, ravnanja s psom, kaj je dovoljeno in kaj ni. Opredeljene so pravice in dolžnosti tako novega lastnika kot vzreditelja. Tako lahko v primeru zlorabe kužka, če zanjo izve, vzreditelj psa vzame nazaj. Tudi zato je pomembno, da se z bodočimi lastniki dobro spoznaš in preprečiš, da do tega sploh pride. Težko pa je zares oceniti, kakšen je nekdo po dveh, treh obiskih, pa vendar je ravno zato pomemben oseben stik, čim več vprašanj in zaupanje v lastno intuicijo …"

Nina in Ranko ohranjata stike z lastniki kužkov iz prvega legla in tako bosta nadaljevala tudi v prihodnje. "Nama je to izjemno pomembno. Sva za to, da vzreja psov ni samo neki način poslovanja, iskanja zaslužka. Gre za način življenja, ljubezen do kužkov, ljubezen do te pasme. Mi imamo enkrat letno tudi srečanje z lastniki naših kužkov. Lani smo šli v živalski vrt, letos planiramo pohod … Lastniki naših mladičev nas obveščajo, kako kužki napredujejo, pošiljajo slike … če jih ne, jih pa malo spomniva (smeh). Lahko naju tudi vprašajo za kakšen nasvet, če utegneva, pa jih ob priložnosti tudi obiščeva ali oni nas. Moram reči, da sva bila do zdaj vedno povsod dobrodošla."  

Pri psih dajeta velik pomen šolanju. "Pomembno je, da lastnik šola psa. Mi imamo trenutno tri pse in z vsemi tremi hodimo v šolo. Šole od novih lastnikov ne zahtevava, zahtevava pa, da novi lastnik psa socializira, ga vodi med ljudi, vključuje v življenje. Težko je zahtevati šolanje. Nekdo je lahko imel že več psov, zna učiti sam, ker ima znanje, izkušnje …Vedno pa vsem novim lastnikom poudariva, da so to relativno delovni psi, ki uživajo v učenju in stiku z ljudmi, in da šolanje ni namenjeno psu, ampak predvsem lastniku, saj ga nauči ravnanja s psom. Kuža se hitro uči, lastniki so tisti, ki jih je treba šolati!"

Za koga so ameriški staffordshirski terierji primerni?

"Najpomembneje je, da se nekdo za stafforda odloči, ker želi psa s temi osnovnimi karakternimi lastnostmi, tipičnimi za pasmo," pravi Ranko. Oba se strinjata, da si psov ne bi smeli izbirati le po obliki in barvi. Seveda, tudi to je pomembno, a naj bodo ti kriteriji sekundarni – v osnovi je treba izbrati pasmo glede na naš življenjski slog. "Imeli smo tudi dva primera ljudi, ki so želeli našega mladiča, a se nama po starosti res niso zdeli primerni za lastnike mladička te pasme in smo se odločili, da jim psa ne oddamo," še doda Ranko. "Nekateri bi kar plačali aro, ne da bi psa želeli videti … Zavedati se je treba, da pravemu vzreditelju ne gre le za denar. Pomembno je, komu oddaš psa. Stik vzpostavijo prek družbenih omrežij, telefona … teh ljudi ne poznam. Moram jih spoznati."

Kako naj se bodoči lastnik pripravi na prihod kužka?

"Na začetku novi lastnik ne potrebuje veliko. Pri nas novim lastnikom podarimo paket dobrodošlice: brikete, igračo, posodico, odejico … potrebujejo ovratnico in povodec. Treba se je zavedati, da vsi ostali stroški pridejo pozneje," opozarja Nina. "Vsem svetujem, da psu ne kupujejo pasjih izdelkov kar vsepovprek. Sproti bodo videli, kaj psu ustreza in kaj ne, kaj je psu sploh zanimivo. Kužku je treba pripraviti doma prostor. Če bo dopoldneve sam doma, naj bo to ograjen del stanovanja ali hiše, lahko primerno velika kletka ali boks. Ne pogojujemo, da mora imeti novi lastnik hišo z vrtom, lahko je v stanovanju, zagotoviti je le treba dovolj gibanja. Je pa treba vedeti, da so staffordi kratkodlaki, kar pomeni,  da pri njih zimske razmere niso ravno lepo sprejete, tako da je treba prilagoditi njihovo bivanje vremenskim razmeram." Stroški, na katere nekateri bodoči lastniki ne računajo, so stroški veterinarja – redna cepljenja in pregledi, obiski v primeru morebitnih bolezni ali poškodb pa tudi niso mačji kašelj. Stroški najrazličnejših zdravljenj in terapij ter posegov so lahko vrtoglavi. Zato je dobro razmisliti tudi o zavarovanju psa.

Kot pojasnjujeta Ranko in Nina, je "primeren lastnik stafforda aktiven človek. Ni treba, da je ekstremen športnik, a pes potrebuje sprehod enkrat ali dvakrat na dan, od tega en dolg sprehod. Po značaju naj bo lastnik močnejšega karakterja, da zna vzpostaviti avtoriteto. Stafford je primeren za družine, tudi z malimi otroki, primeren je tudi za prvega psa, čeprav morda kdo trdi drugače. Zahteva le doslednost in primerno vzgojo. Čeprav nekateri pravijo, da so za družine z majhnimi otroki primernejši manjši psi, to ne drži," pravita.

Majhni otroci so včasih nepredvidljivi in grobi, kar manjši psi težko tolerirajo in se odzovejo z laježem, renčanjem, lahko ugriznejo. Večji psi imajo običajno višji tolerančni prag, kar pa ne pomeni, da lahko otrok počne, kar želi. Poleg tega, da se moramo smotrno lotiti vzgoje psa, je pomembno tudi, da otroka naučimo, da se zna do psa vesti spoštljivo, nežno, predvsem pa mora biti odrasla oseba vedno poleg, ne glede na velikost psa. "Staffordi si, kot opažava, vzamejo celotno družino za svojo. Pri nas smo recimo vsi trije vodje, vključno z 8-letno hčerko. Je srednje velika pasma, lahko gre zraven prav kamorkoli." Pri odločanju za psa je treba vedeti, da je treba za pse poskrbeti tudi med dopustom. Pri njih gredo za prvomajske počitnice skupaj s psi, za glavni poletni dopust pa na kužke popazijo družinski člani, saj tudi hude vročine ni najlažje prenašati, še posebej psom.

Zakaj se odločiti za rodovniškega in ne nerodovniškega psa?

"Kar zadeva mešančke – sterilizirati oziroma kastrirati. Obvezno. Povezana sva z določenimi društvi, dajeva donacije ... Dokler se nekaj ne spremeni in ne bo omejitev, da morajo biti mešanci sterilizirani in kastrirani, bodo zavetišča polna. In tudi vsakemu, ki še ne ve, katerega psa bi imel, katere pasme in katere barve, svetujeva, naj gre v zavetišče in tam poišče življenjskega sopotnika. Tam jih je veliko, zares bodo veseli," pravita. "Če pa želiš psa, ki ima narejene vse teste, za katerega veš, kakšne starše ima, kakšnega značaja, če želiš nekaj preverjenega, načelno brez genetskih napak, ki naj bi bile značilne za določeno pasmo, se boš temu najverjetneje izognil z nakupom rodovniškega psa. Najverjetneje. Nič ni stoodstotno, seveda ne. Ampak vseeno," dodajata in poudarjata, "če želiš le sopotnika, posvoji! Nikoli, ampak res nikoli pa ne kupuj psa brez rodovnika, saj boš s tem podpiral preprodaje in pasje tovarne."

Rodovniški pes brez rodovnika, kakor nekateri oglašujejo, ne obstaja. Ali je rodovniški ali ni. Zato še enkrat – preverite, v kakšnih razmerah kuža živi, zahtevajte, da vam pokažejo mamo, preverite, koliko legel na leto imajo … Prepričajte se o zgodovini kužkov, zahtevajte vse dokumente, rezultate testiranj, obiščite jih.

Zavedati se je treba, da je pes nov družinski član. Terja določeno prilagajanje, spremembo življenjskega sloga. "K nam bodoči lastniki pridejo tudi po 3- ali 4-krat," pravi Ranko. "Ko se odločate za psa, se ne odločajte na prvo žogo. Nikoli se ne odločajte le zato, ker si otrok želi ali ker se nam v nekem trenutku zazdi, da bi ga imeli. Odločite se razumno in s srcem. Ne bo vam žal, saj vam bo kuža 100-krat vrnil vso ljubezen."