Nedvomno so ovčarji ena najstarejših pasem, ki izvira iz visokih predelov Velike Britanije. V skupino ovčarjev spadajo kratkodlaki in dolgodlaki škotski ovčar, borderski ovčar in bradati škotski ovčar, edina avtohtona slovenska pasma ovčarjev pa je kraški ovčar. Dolgodlaki škotski ovčar, ki mu bomo v tokratnem članku namenili pozornost, je bil določen za uradno in novo pasmo v 19. stoletju, in sicer v Angliji. Kraljica Viktoria je bila velika ljubiteljica teh kosmatincev, saj jih je na njenem gradu živelo kar nekaj. Toda pozor. Škotski ovčarji danes in nekdaj se precej razlikujejo.

Vsem pasmam je skupno, da so se zaradi drugačnih življenjskih razmer začeli razvijati drugače. V mislih imamo predvsem to, da večina ljudi danes psa nima za lov ali pomoč pri opravilih. Veliko pasem je zaradi tega tudi izgubilo svoj osnovni nagon – čuvanje. In nič drugače ni s škotskimi ovčarji. Po nezanesljivih informacijah se je med strokovnjaki govorilo, da so škotskega ovčarja vmes križali z ruskim hrtom, tako pa se je razvila različica te pasme, ki jo poznamo še danes.

Videz

Škotski ovčarji imajo značilno in izrazito dolgo, gosto in trdo krovno dlako, pod njo pa se skriva še tanka podlaka. Ti lepotci imajo izrazit kljunast gobec, prodorne, srednje velike rjave oči in še bolj pojmljiv pogled. Standardna višina je 51–61 centimetrov, teža pa se giblje od 22–32 kilogramov. Pri tej pasmi poznamo zlato rjavo vrsto, tribarvno – ti so črni, rjavi in beli ter tako imenovano 'blue merle' vrsto, ki ima modrikasto barvo dlake s izrazitimi črnimi lisami. Za vse pse, ki so pripadniki te pasme so značilni bel ovratnik, bele tačke in bela konica repa, ne smemo pa pozabiti na ušesa, ki so navadno rahlo prepognjena.

Karakter

Dolgodlaki škotski ovčarji so izjemno dobrosrčni, vdani, ljubeči, pripadniki te pasme pa so tudi pametni, dosledni pri vzgoje in močno navezani na svoje lastnike. Po drugi strani pa je to izredno občutljiva pasma, ki grobo ravnanje, nasilje ali prisilo ne pozabijo zlahka. Radi imajo stvari pod kontrolo, so izredno učljivi in živahni, ne prenesejo pa samote. Čeprav gre za večjo pasmo, jo je prav zato priporočljivo imeti notri.

Ker so jih v preteklosti uporabljali predvsem kot pastirske pse, imajo še danes ljubko navado – ljudi radi ščipajo v pete. Na takšen način so v preteklosti preganjali ovce. Hkrati je to pes, pri katerem ni opaziti nobenih znakov agresije. Ob neprimernem ravnanju in obnašanju se bo raje umaknil, prav tako pa je nezaupljiv do ljudi, ki jih ne pozna.

Zdravje

Škotski ovčarji so kot srednje velika do velika pasma nagnjeni k očesnim napakam, težavam s kolki in gluhoti. Njihovi smrčki so veliko bolj kot pri ostalih pasmah, občutljivi na sonce, zato jim moramo zagotoviti posebno in ustrezno zaščito. Enako pravilo velja za dlako, ki zahteva vsakodnevno česanje, predvsem v predelih okoli ušes, in redno krajšanje krempljev ter čiščenje zob.