Nenavadna postava malajskega medveda in za vsaj nam bolj poznanega rjavega medveda nekoliko neobičajno vedenje sta razlog, da se je ob pogledu na videoposnetek marsikdo vprašal, ali res gre za dotično žival ali se je živalski vrt morda začel posluževati trikov z namenom privabljanja obiskovalcev. 

Morda pa nam bo bolj jasno, če si od bližje pogledamo, kdo sončni medved sploh je 

Sončni medved, imenovan tudi malajski medved, ki ga najdemo v nižinskih gozdovih na območjih od južne Kitajske do vzhodne Indije in vse do Indonezije, je dobil ime po zlati ali beli lisi na prsih, za katero legenda pravi, da predstavlja vzhajajoče sonce. Imajo čokato, mišičasto postavo, majhna ušesa in kratek gobec, zaradi česar so si prislužili vzdevek 'pasji medved', njihova elegantna kratka črna dlaka pa jih ščiti pred pregrevanjem v tropskem okolju, vendar je dovolj močna in groba, da nudi zaščito pred trnjem, vejami in dežjem. 

Ta vrsta medveda zraste manj kot do polovice velikosti rjavega medveda. Pravzaprav je sončni medved najmanjši medved na svetu. Samci, ki so nekoliko večji od samic, v odrasli dobi dosežejo višino 1,5 metra in tehtajo do največ 70 kilogramov, kar ustreza njihovemu drevesnemu načinu življenja in jim omogoča enostavno premikanje po vejah in deblih dreves. Zanimivo je, da na drevesu tudi spijo, tako da si iz vej in listja izdelajo nekakšno posteljo. 

S čim se hrani sončni medved?

Nekoliko nenavadno je tudi dejstvo, da je sončni medved nočna žival. Ker se pojavljajo v tropskih območjih, kjer je hrana na voljo vse leto, niti ne prezimujejo.

Ponoči lomastijo po gozdovih in nabirajo jagodičevje, koreninice, žuželke, celo manjše ptice, kuščarje in nekatere glodavce. Pri tem si pomagajo z odličnim vohom in izjemno dolgimi kremplji, ki presegajo dolžino 10 centimetrov. Z njimi razpirajo drevesa in gnezda termitov. Zelo dolg je tudi njegov jezik, namenjen lizanju medu iz čebeljega gnezda. 

Sončni medved je samotar in ni vajen življenja v paru

Sončni medved je na splošno nočna, sramežljiva in umirjena žival, a je po drugi strani precej inteligenten. 

Malo je znanega o njihovem družabnem življenju, vendar obstaja nekaj dokazov, ki kažejo, da so malajski medvedi verjetno monogamni, razen v primeru samic, ki vzgajajo mladiče. Samica na tleh ustvari gnezdo, vanj pa skoti enega ali dva slepa, nemočna mladiča, ki tehtata približno 300 gramov. Matere so dejansko opazili, kako stiskajo mladiča v naročju, medtem ko hodijo po zadnjih nogah, kar je med medvedi in nasploh med divjimi živalmi velika redkost. Mladiči se začnejo prosto gibati po dveh mesecih, vendar mamo zapustijo po dveh letih ali še kasneje. 

Zaradi njihovega od človeških naselij oddaljenega habitata in samotarske osebnosti je zbiranje podatkov o tej vrsti precej oteženo. Poleg tega se zaradi krčenja gozdov manjša tudi njihov življenjski prostor in zna se zgoditi, da jih kljub zakonom, ki prepovedujejo njihovo ubijanje, kmalu ne bo več.