Opraševanje, ki ga opravljajo tako čebele kot divji opraševalci, zagotavlja eno najpomembnejših ekosistemskih storitev, pomembnih tako za delovanje naravnih kot kmetijskih ekosistemov, torej tako za pridelavo hrane kot za biotsko pestrost. Oboje je pomembno za ljudi. Kar 78 % divjih rastlin potrebuje opraševanje žuželk; od njihovega opraševanja pa je odvisnih tudi 84 % kmetijskih rastlin v Evropi. Opraševanje žuželk je pomembna ekosistemska storitev, v kmetijstvu v Sloveniji vredna okrog 120 milijonov evrov letno (10 % dohodka od pridelave hrane), v Evropi 22 milijard evro, v svetovnem merilu vsaj 153 milijard evrov letno, so poudarili na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

Zaradi naraščanja števila prebivalcev naraščajo tudi potrebe po opraševanju. Raznolikost opraševalcev je ključna za zanesljivo pridelavo hrane in ohranjanje biotske pestrosti. Od opraševanja ni odvisna samo količina, ampak tudi kakovost (oblika, obstojnost, hranilna vrednost) pridelka. Hrana, pridelana z opraševanjem žuželk, je ključen vir določenih vitaminov in kot taka nepogrešljiva za zdravje ljudi. Kakovost pridelka je pomembna tako za kmeta, ki si želi višje cene svojega pridelka, kot tudi za potrošnika, ki si želi kakovostne hrane.

Poleg medonosne čebele so za opraševanje ključnega pomena tudi divji opraševalci, ki prispevajo vsaj polovico pridelka v kmetijstvu. So celo bolj učinkoviti in zaradi boljše oprašitve zagotavljajo kakovostnejši pridelek. "Dogajanje v zadnjem letu nas je spomnilo, da varnost preskrbe s hrane ni nekaj samo po sebi umevnega. Opraševalci bodo odigrali pomembno vlogo pri okrevanju po epidemiji covida-19 in pri prehodu na trajnostno kmetijsko proizvodnjo oziroma na prehranske sisteme, odpornejše na krize in druge izzive," so še dodali.

Glavni namen svetovnega dne čebel je tako ozaveščanje svetovne javnosti o pomenu čebel in ostalih opraševalcev za človeštvo, v luči prehranske varnosti in globalne odprave lakote ter skrbi za okolje in biotsko raznovrstnost.

Razglasitev svetovnega dne čebel je uspeh Slovenije kot celote, več vladnih in nevladnih institucij ter diplomacije, v tesni povezavi s tem, da so čebele tema, glede katere imajo države po svetu enotno mnenje in ki nagovarja ter predlaga rešitve za največje globalne probleme, kot je zagotavljanje prehranske varnosti za svetovno prebivalstvo, ki je še dodatno ogroženo zaradi epidemije covid-19.

Tudi letos tako želi ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano najširšo javnost opozoriti na dejstvo, da so čebele za naše preživetje na tem planetu izredno pomembne, v mnogih državah in regijah so zaradi različnih vzrokov (še posebej pa zaradi podnebnih sprememb) zelo ogrožene. Čebele potrebujejo čist zrak, vodo in čisto okolje v širšem smislu. Če bomo ohranili okolje do te mere, da bodo čebele lažje preživele, bomo tudi ljudje živeli v lepšem in bolj zdravem okolju. Najpomembneje pa je, da se vsi skupaj ponovno zavemo, da je posameznikova vloga za ohranitev čebel in ostalih opraševalcev nujna.

Ob tako pomembnem dnevu smo poklepetali z doc. dr. Janezom Prešernom s Kmetijskega inštituta Slovenije, kajti čedalje bolj pogosto se pojavlja vprašanje, ali je dovolj hrane za čebele - še posebno letos, ko je zmrzal povzročila, da hrane za opraševalce ni bilo dovolj: "Na mnogih področjih je izpadlo cvetenje sadnega drevja, olja ogrščica je medila slabo, akacija, ki v normalnih letih da 1/3 slovenskega donosa pa bo verjetno večinsko izpadla," mi razloži ter poda nekaj številk glede števila medonosnih čebeljih družin: "Po podatkih, s katerimi razpolagam, je bilo jeseni 2020 v Sloveniji prijavljenih približno 204.000 družin medonosne čebele. Če to preračunamo na površino države, gre za malo več kot 10 čebeljih družin na km2. Naravna gostota divježivečih čebeljih družin v gozdovih je bila ocenjena na 0,5/km2; ta gostota je pogojena vsaj z razpoložljivimi viri - tako prehranskimi kot tudi primernimi mesti za naselitev (npr. votla dupla). Če bi v RS pri izračunu upoštevali le površine, ki lahko nudijo čebelam omenjene vire, in odšteli npr. področja z nadmorsko višino nad 1000m, intenzivne kmetijske površine z vetrocvetkami, trajne travnike, urbanizirana področja, ipd., bi bila ta gostota še višja, torej več kot 20x višja od naravne."

Veliko število medonosnih čebeljih družin pa predstavlja tudi večje tveganje za razvoj, širjenje bolezni: "Kot razumem veterinarsko stroko, sanacijo in obvladovanje bolezni pogosto ovira že omenjena gostota čebeljih družin, predvsem pa gostota čebelnjakov, ki omogoča "podajanje" zdravstvenih problemov med čebelnjaki. K temu pripomorejo še neusklajene akcije sosednjih čebelarjev pri zatiranju bolezni - tako je lahko nesaniran čebelnjak vir problemov za že saniranega."

Pred nami so lepši dnevi in čas za delo na vrtu, kjer lahko tudi vrtičkarji lahko pomagajo čebelam. "Pohvalne so vse iniciative, ki skrbijo za zasaditev cvetočih in medonosnih - toda avtohtonih - rastlin." Toda doda, da so raziskovalci ugotovili, da povprečna družina potrebuje za svoj razvoj več kot 13 kg peloda letno, in še precej več medu: "Tega seveda ni moč zagotoviti s parimi sadikami okrasne sivke pred čebelnjakom ali v krožiščih mest - ne glede na to, kako dobro namerno to je." 

Kaj lahko naredi posameznik lahko? 

"Posameznik se lahko vzdrži negovanih in dolgočasnih vrtnih trat. Spodbuja pestrost na travnikih in dopusti, da travniško cvetje zacveti in docveti. Na občine in lokalne skupnosti lahko posamezniki podajo pobude v to smer: odrekanje košnji ugodno vpliva tudi na proračun občine. Prazne parcele in travnik naj se zasadijo tudi z medonosnim drevjem: z lipami ali javorji ali pa s sadnim drevjem, je težko zgrešiti." Travniki naj se poživijo z uporabo ustreznih semenskih mešanic. "Občinski svetniki ali zasebniki, lastniki travniških površin, lahko razmislijo o takih ukrepih. Zanje je verjetno mogoče dobiti tudi neko finančno spodbudo. Lastniki kmetijskih zemljišč naj oživijo mejice med svojimi njivami ... Mislim, da tudi zato obstajajo - ali pa so v pripravi - stimulacijski ukrepi."

Doc. dr. Janez Prešern pa ne pozna samo slovenskih razmer glede čebel, ampak je pred časom imel priložnost sodelovati s tujimi partnerji v Bangladešu: "Želja bangladeškega partnerja je bil razvoj evropskega tipa čebelarstva v Bangladešu, kljub temu, da zahodna medonosna čebela ni tam domača. Iz različnih razlogov so domačini že - domnevno v osemdesetih in devetdesetih - uvozili prve družine zahodne medonosne čebele iz sosednjih držav. Pogoji so precej rudimentarni, med je tekoč, ima visoko vsebnost vode, izkupički so nizki. V pilotnem projektu smo preskusili, kako se obnese slovenska oz. evropska filozofija. Verjetno smo bili edini v tistem delu Azije, ki smo pridelali med z vsebnostjo vode, nižjo od 20 %, s čimer bi se kvalificirali tudi za evropsko tržišče. Razmere za delo pa so izredno zahtevne. Cestni transporti so počasni, surovin, ki jih pri nas dobimo na vsakem vogalu ni, predvsem pa je težko priti do zanesljivih informacij."

Kakšna je prihodnost čebel in  čebelarstva v Sloveniji? "Obe prihodnosti sta odvisni predvsem od ljudi, ki delujejo na teh področjih. S pravimi koraki sta obe bodočnosti svetli," doda za konec ter poudari, da ne smemo pozabiti tudi na divje opraševalce, ker imajo svojo funkcijo v ekosistemu in v določenih razmerah lahko opravijo opraševanje tudi takrat, ko ga medonosna čebela ne more - na primer čmrlji v hladnem vremenu. 

"Ena njihovih glavnih posebnosti in prednosti je, da oprašujejo tudi v slabem vremenu, torej v mrazu, dežju in vetru, ko medonosna čebela ni dejavna. Tako vreme pa je v času cvetenja sadnega drevja zelo pogosto. Brez čmrljev bi bilo sadno drevje tako pogosto slabo oprašeno. Čmrlji so tudi zelo hitri. V enakem času obiščejo dva- do štirikrat toliko cvetov kot medonosna čebela. Kljub hitrosti pa na cvetu še vedno odložijo več cvetnega prahu kot medonosna čebela. Cvet tudi stresejo, kar še izboljša opraševanje, pri nekaterih rastlinah, npr. paradižniku in ameriški borovnici, pa je to nujno. Čmrlji imajo tudi daljši jeziček, zato lahko pijejo medičino tudi, če so medovniki globoko v cvetu, kot je npr. pri deteljah," tako razloži doc. dr. Danilo Bevk, strokovno-raziskovalni sodelavec na Nacionalnem inštitutu za biologijo. 

Nikakor ne smemo mimo tudi čebel samotark, tihih in marljivih opraševalk: "Čebele samotarke so izvrstne opraševalke. Ena samotarka lahko opravi delo kar 100 medonosnih čebel. Skrivnost njihove uspešnosti je v načinu prenašanja cvetnega prahu. Prenašajo ga na spodnji strani zadka, in sicer v prašni obliki, in ne zlepljenega na zadnjih nogah kot medonosna čebela. Stik med naloženim cvetnim prahom in pestičem je zato boljši. Ker cvetni prah ni zlepljen, ga tudi več pade na cvet. Vse to je dobro za opraševanje," še doda. 

Anton Janša (1734-1773), ki je poznan kot začetnik modernega čebelarstva in eden takratnih najboljših poznavalcev čebel, je bil prvi učitelj modernega čebelarstva na svetu, saj ga je že cesarica Marija Terezija imenovala za stalnega učitelja čebelarstva na novi čebelarski šoli na Dunaju, so zapisali pri Čebelarski zvezi Slovenije ter dodali, da ravno na njegov rojstni dan od leta 2018 obeležujemo svetovni dan čebel, kar dodatno prispeva k prepoznavnosti slovenskega čebelarstva in privablja v  Slovenijo tuje obiskovalce. "Slovenski čebelarji smo zgled tujim čebelarjem tudi pri standardih kakovosti in varnosti v prehranjevalni verigi."