Vse preveč pogosto se zgodi, da se ljudje za hišnega ljubljenčka odločijo impulzivno, pri tem pa se ne zavedajo, da je odločitev za novo živo bitje v svoje domu resna odločitev. In tako se živali, potem ko ostarijo, zbolijo ali pa lastnik zanje preprosto ne želi več skrbeti, znajdejo v zavetišču ali še huje – na ulici. 

Bi novi davek res lahko rešil zavest o premišljenem posvajanju?

Spomnimo, ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je z namenom reševanja problematike, na katero zavetišča opozarjajo že dlje časa, z začetkom meseca v novelo zakona o zaščiti živali, ki jo pripravlja, vključilo tudi predlog o uvedbi finančnega prispevka za lastnike psov. Sredstva, pridobljena s tega naslova, pa bi se namenila zavetiščem. Še en vidik tega davka pa je ta, da bi ljudi tako 'opomnili' na bolj premišljeno posvajanje. Toda zakon na papirju je eno, praksa pa drugo, kot se pogosto izkaže. 

"S predlaganimi izhodišči za pripravo predloga sprememb in dopolnitev zakona o zaščiti živali želijo nadgraditi dve ključni področji: zapuščene živali in eksotične živali. Na področju zapuščenih živali si s preventivnimi ukrepi prizadevajo zmanjšati število živali, ki potrebujejo oskrbo v zavetiščih. Zato iščejo transparentne in vzdržne rešitve za financiranje zavetišč, pri čemer bo poseben poudarek na dolgotrajni oskrbi, ki bo prijazna do živali," so z ministrstva sporočili za 24ur.  

Po burnem odzivu javnosti predlog že umaknjen

Predlog je bil sicer kasneje že umaknjen, vseeno pa se poraja vprašanje, ali bi na ta način lahko zavetišča pridobila dodatna finančna sredstva za svoje delovanje ter bi tako rešili problem njihovega financiranja? 

Kot poroča STA, so se za preklic novele odločili zaradi odzivov občin, ki so se pojavili v javnosti. Pričakujejo pa predloge javnosti in deležnikov glede vzdržnega financiranja oskrbe zapuščenih živali.

Kako na predlog odgovarjajo v zavetiščih?

Za mnenje o noveli zakona smo prosili nekatera zavetišča.

Peter Mlakar, dr. vet. med. z veterinarske postaje Sevnica, v okviru katere deluje tudi zavetišče, v predlaganem prispevku ne vidi rešitve: "Mislim, da prispevek ne more rešiti zapuščenih živali. Ponovno plačujejo tisti, ki že tako in tako skrbijo za svoje živali. Če država predpisuje čipiranje in registracijo psov, naj striktneje izvaja kontrolo na terenu. Neodgovorni ali neosveščeni lastniki ne bodo spremenili navad. Država torej predpisuje, ima možnost kontrole, neizvajanje lahko kaznuje, v kolikor ni nič od tega, pa bi morala finančno poskrbeti za zapuščene živali." 

Monika Koprivnikar iz društva za pomoč živalim Žverca ter zavetišča Mačji dol meni, da bi z dodatnim prispevkom, ki bi ga plačevali lastniki psov, zbrali premalo denarja, zato se ji zdi neučinkovit: "Na financiranje zavetišč tak prispevek sploh ne bi vplival, saj so tako zbrana sredstva v primerjavi s sredstvi, potrebnimi za oskrbo množice zapuščenih živali, zanemarljiva. Verjetno je bil to eden od poskusov, da bi tudi z nekim nakazilom direktno v proračun ljudje pokazali svojo odgovornost pri skrbništvu nad živalmi. Vendar vsak odgovoren skrbnik potroši veliko več sredstev direktno za oskrbo živali in jih nikakor ne bi bilo treba obremenjevati še tako. Hkrati pa naletimo na gluha ušesa, ko odgovorne za ukrepe na področju izboljšanja stanja v zvezi zapuščenimi živalmi opozarjamo, da je treba poostriti možnost pridobivanja in posredovanja živali pri nas. Torej en korak prej, preden pridejo v roke tistim, ki potem ne poskrbijo za njih in povzročajo množico oskrbe potrebnih zapuščenih živali. Zares bi namreč zmanjšali stroške oskrbe v zavetiščih le z manjšim številom zapuščenih živali. In nikakor drugače."

 Prav tako se s predlogom ne strinjajo v Mačji hiši. "Mi smo mnenja, da bi bil bolj primeren neke oblike komunalni prispevek, ki bi ga plačevala vsa gospodinjstva v Sloveniji, kar bi pomenilo nekaj evrov za vsako gospodinjstvo na letnem nivoju ... Problematika zapuščenih živali je naš skupni problem, problem celotne družbe in ne le lastnikov čipiranih psov," pove Helena Hacin. 

Kot se pokaže v praksi, je problem zapuščenih živali veliko bolj kompleksen in ga ni mogoče reševati z novim davkom. Ta bi namreč najbolj obremenil tiste lastnike, ki že lepo skrbijo za svojega ljubljenčka, ne posega pa v jedro problema – to je odnos do živali, ki ga imamo kot družba.