Včasih so rekli, da na mladih svet stoji, zadnje čase pa imamo občutek, da na prostovoljcih. In če so le-ti med mladimi, je toliko bolje za našo skupnost in našo prihodnost. Danes je mednarodni dan prostovoljstva, zato vam predstavljamo prostovoljko in aktivistko Mojco Furlan. Je velika ljubiteljica ter zaščitnica narave in živali. 

Kot dolgoletna učiteljica na OŠ Trnovo si že vrsto let prizadeva, da bi svojo ljubezen ter spoštovanje do okolja in živih bitij prenesla na svoje učence, ker se zave, da je v našem šolskem sistemu teh vsebin veliko premalo, prav tako se večina s tem ne sreča niti v domačem okolju. "Iz lastnih učiteljskih izkušenj ter izkušenj, ki sem jih dobila kot mama, ki je spremljala sina na poti skozi naš šolski sistem, lahko povem, da ne vrtec ne šola ne vzgajata dovolj. Žal lahko rečem, da vzgoje za sočutje do živali, do narave in ljudi ni dovolj," opozarja sogovornica in dodaja, da se otroci (na)učijo ogromno nekih podatkov, ki so zanje potem v življenju precej neuporabni, da bi pa otroka, ki je v tej starosti ravno prav sočuten in dojemljiv za takšne stvari, naučili spoštovanja do narave in vseh živih bitij, ga podučili, da so živali čuteča bitja in ne stvari, ter mu pokazali, da je vsak od nas odgovoren zanje in kaj sploh pomeni odgovorno skrbništvo živali, tega žal v našem učnem načrtu ni. "Absolutno je krivda na vzgojno-izobraževalnem sistemu, pa tudi, ker smo narobe naravnani. Na splošno podpiramo tekmo s temi točkami za vpise. Podpiramo egoizem, podpiramo individualizem in ne podpiramo sodelovanja in drug drugega. Morda res v šolah in službah govorimo o vrednotah, ampak potem ne najdemo časa za npr. druženje s starostniki. Potem ni časa za druženje s starši. Enostavno ni časa, samo za ocene gre." To nujno moramo spremeniti za dobro nas vseh, opozarja sogovornica in dodaja, da je treba začeti z ozaveščanjem učiteljev. 

Sama je že kot mlada učiteljica s kolegi organizirala razne delavnice in seminarje za trajnostni razvoj, a je bila to stvar navdušenja, prostovoljstva in ne nekaj, kar bi bilo urejeno in zaželeno na sistemski ravni. Pred več kot 30 leti je napisala celo prvi učbenik v Sloveniji o trajnostnih vsebinah Prvi koraki v ekologijo.

V svet aktivizma in zaščite živali se je podala po naključju, čeprav pravi, da naključij ni in da je vse z nekim namenom. Nekoč je kot mentorica mladim raziskovalcem s skupino deklet obiskala ljubljansko zavetišče za živali in tam šokirana spoznala, da obstaja vzporedni svet. "Jaz sem takrat mislila, da mučenja živali, razen v klavnicah, v naši družbi že zdavnaj ni več. Takrat sem spremljala Toma Križnarja v njegovih humanitarnih prizadevanjih v Afriki in sem mislila, da je tam trpljenje, pri nas pa blagostanje za vse. Nisem vedela, da tudi pred našimi očmi obstaja toliko trpljenja. Ko sem prišla v zavetišče, sem videla vse tiste uboge živali, njihove otožne oči. Zapuščene so tam čakale. In se vprašaš, kam bodo te živali šle? To je bil zame šok in takrat sem začela pomagati živalim. Najprej v občini, kjer živim, torej v Medvodah."

In tam je še vedno zelo aktivna. Je predsednica in soustanoviteljica Društva Reks in Mila, ki je ime dobilo po prvi živali, ki jo je Mojca 'rešila' iz težkih razmer. Takrat je ugotovila, da se za stenami domov skrivajo res hude zgodbe, pa tudi, da ljudje marsikaj opazijo in vedo, a to namerno ignorirajo. Gledajo stran, češ, da to pač ni njihov problem.

Brezbrižnost in sebičnost – tega prostovoljci nimajo. Ne moreš biti prostovoljec, če nisi sočuten, odprt, odgovoren in srčen. In Mojca zagotovo vse to je. "Jaz sama sebe vidim, kot da plavam proti toku. Zdaj v prostovoljstvu ter skrbi za okolje in živali uživam, to me je povsem prevzelo," pripoveduje, a hkrati priznava, da to terja velik davek. 

Na začetku je bila sama. Na območju medvoške občine je oskrbovala okoli 50 mačk, ki so bile 'brezdomke' na različnih kmetijah. Kaj vse je videla in doživela na kmetijah, kjer je reševala živali, raje ne razkriva. Naporna so bila prerekanja s kmeti, da so ji dovolili oskrbovati, sterilizirati in zdraviti uboge živali. In še vedno so. Ko je prišla na eno od kmetij, je videla mačko, ki je umirala v mukah. "Sem ga prosila, a ni dovoli, jaz sem pa jokala. Cel vikend sem jokala. V ponedeljek je pa dovolil, da jo odpeljem uspavat. Raje je videl, da trpi, kakor pa, da bi dovolil, da ji pomagam. Veliko je takih primerov, ko te čisto pretresejo, ker ne moreš verjeti, da je to res pred našimi vrati," pripoveduje Mojca.

Tudi desetletje pozneje ugotavlja, da so razmere še vedno zelo podobne. Je pa razlika predvsem ta, da jo sedaj v njeni občini, pa tudi že marsikje drugje, poznajo in je zato včasih nekoliko lažje prepričati nekoga, da dovoli, da se žival veterinarsko oskrbi, se sterilizira in kastrira ter potem tudi skrbi zanjo. In vse to je na začetku krila s svojim denarjem. Še sedaj je tako, le da ima sedaj njeno društvo tudi podpornike, ki poskušajo pomagati po svojih najboljših močeh. Nekateri finančno, nekateri s prostovoljnim delom, nekateri z namestitvijo živali. Vsem pa je isti cilj: da bi kot družba znali videti trpljenje in ga pomagali odpravljati, če ga že ne zmoremo preprečiti.

Večina ljudi, ki jim je priskočila na pomoč pri oskrbi živali, je imela pomisleke glede sterilizacije in kastracije, a se je vedno znova trudila, da jim je pojasnila, kako nujno je to, ker se predvsem mačke prehitro razmnožujejo. Hkrati pa je v pomembnost sterilizacij in kastracij uspela prepričati vodilne na Občine Medvode, kjer že več kot osem let redno izvajajo program subvencioniranih posegov, saj se zavedo, da je nujno potrebno zmanjšati število nezaželenih legel mačk in psov, ker domov zanje ni. Za svoj trud na področju trajnostnega razvoja ter prizadevanj za dobrobit živali in okolja je Mojca leta 2022 prejela občinsko plaketo Jakoba Aljaža, prav tako je bila za svoje prostovoljno delo nagrajena s strani ministrstva za delo in Mestne občine Ljubljana.

A prava nagrada zanjo so živali. Tiste, ki so našle varno zavetje, so ozdravljene, rešene trpljenja in je zanje poskrbljeno. Kot pravi, ne more obrniti hrbta živali, ki je v stiski, medtem ko nekateri mirno lahko vse to opazijo, spremljajo, a ne ukrepajo. In takih je med nami še vedno veliko, kljub vsem opozarjanju in ozaveščanju. Zave se, da vseh ne more rešiti, pa vendar ostaja skozi leta enako neomajna in se bori prav za vsako, ki potrebuje pomoč. Zato je hvaležna za vsako prostovoljno pomoč, donacijo ali podporo, ki jo dobi, pa tudi če je ta zgolj v obliki prijazne besede, spodbude.

Brez pomoči ne gre

Čeprav se je na to pot podala sama, je kmalu videla, da brez pomoči ne bo šlo. Nenehni klici ljudi, da potrebujejo pomoč pri oskrbi, pa obvestila o najdenih zavrženih živalih, iskanje varnih namestitev za živali, pa odlov živali in vračanje na lokacijo po sterilizaciji in kastraciji. Potem pa še vsakodnevno hranjenje prostoživečk na več deset lokacijah. "Jaz se še vedno trudim biti ves čas dosegljiva na telefon. Pomagam po celi Sloveniji, tako da se nam je zdajle nabralo že čez 300 mačk, ki jih oskrbujemo. Od tega jih je za oskrbno na terenu okoli 170. Te muce so povsem odvisne od našega vložka." In tukaj nujno potrebuje pomoč prostovoljcev, ki bi redno vsak enkrat tedensko hodili na znane lokacije in hranili živali. Ne gre za zelo zahtevno opravilo, pač pa predvsem za  odgovorno in hkrati zelo nagrajujoče, kar lahko povem tudi sama iz svojih izkušenj. To ni delo za nekoga, ki nima avtomobila, saj gre za več različnih lokacij, ki jih je treba obiskati, s seboj pa moraš peljati tudi veliko hrane in vode. Hranjenje poteka vsak dan ob približno isti uri, proti večeru, pa naj zunaj pada dež, sneg ali nažiga sonce. Mačke je treba nahraniti v vsakem vremenu, ker so odvisne od nas. Torej je prostovoljec odgovoren za živali. Koordinacijo ima praviloma čez Mojca, ki skrbi za hrano in obvešča, če so kakšne spremembe, prostovoljci na terenu pa njej sporočamo, če tudi sami opazimo, kakšne posebnosti. Ker gre za timsko delo, je ključno, da so vsi člani ekipe odgovorni, zanesljivi in si v pomoč. A to ni lahko doseči, ugotavlja sogovornica, ki ima v ekipi nekaj že stalnih oziroma zvestih pomočnikov, ki jim je neizmerno hvaležna, žal pa je potrebno ta krog vedno širiti, saj nekateri ne zdržijo prav dolgo tega tempa. "Moji hranitelji so čudoviti ljudje. Zagotovo so eni izmed najboljših, ki pridejo iz Ljubljane, Kranja, Šenčurja, nekateri tudi večkrat na teden."

Nekateri pa pomagajo tako, da katero od mačk začasno nastanijo pri sebi doma, kar pa se žal kmalu izkaže za stalen dom, saj je zadnja leta vedno težje najti varen dom zanje. "Nimaš jih več kam dati. Živali imamo doma, letošnje in lanske. Jaz imam lanskih šest mladičev. Smo rešili dva in jima dolgo iskali domove, so nam obljubili, da bosta samo notranja mucka, pa se je potem končalo slabo. Ena se je pri padcu z balkona hudo poškodovala, drugega mladička je povozil avto. Sprašujem se, kaj je z ljudmi, da daš obljubo in da se je potem ne držiš? In se konča celo s smrtjo. Kje je zdaj ves ta denar in trud, ki smo ga prostovoljno vložili? Namesto da bi spala, je naša prostovoljka vstajala na dve tri ure in hranila mladička. In to tri tedne. Res je grdo od ljudi, da imajo tako malo spoštovanja do živega bitja in do tistega, ki je zanj dal svoj čas in denar. Zanj skrbel, da je preživel. Tega ne morem sprejeti, da so ljudje tako pokvarjeni."

Mojca, tako kot večina zavetišč, zahteva, da so mačke zgolj notranje. Mnogi, ki bi radi posvojili, to sicer označujejo za omejevanje njihove svobode. Pa vendar gre za razumno zahtevo, saj imajo mačke, ki so zgolj notranje, veliko več možnosti za preživetje. "Prepričana sem, da bo kar 90 odstotkov letos posvojenih muckov kmalu zunaj, izpuščenih, zavrženih. Se bodo izgubile, zbolele, postale nekomu drugemu breme, pa čeprav so lastniške. In ko mi rečejo, kaj pa njihova svoboda, jih vprašam, katera svoboda? Svoboda v svetu, v katerem ljudje pozabijo na žival, kjer še vedno priklenejo psa na verigo in ga zanemarjajo, kjer so mačke razumljene kot potrošna roba, kjer niti ne ustavijo, če vidijo ranjeno žival na cesti?"

Naravne selekcije, na katero se mnogi sklicujejo, ni več, opozarja Mojca. Sedaj imamo človeško selekcijo. "Sedaj imamo antropogeno selekcijo, naravna selekcija se je končala že davno nazaj. Mi vozimo po žabah, ki so zaščitena živalska vrsta, pa država nič ne naredi."

Kako ji lahko pomagate?

Mojca je s somišljenicami ustanovila društvo predvsem zaradi lažjega zbiranja sredstev, saj so zelo močno odvisni od finančne podpore sponzorjev in posameznikov, torej dobrih ljudi. Stroški so namreč zelo veliki. Ocenjuje, da je strošek okoli dva evra na mačko na dan, kar pomeni več kot 300 evrov na dan. Zadnji dve leti se je hrana za živali močno podražila. Nekaj denarja poskušajo dobiti s prodajo ročnih del, ki jih pripravijo prostovoljke in podpornice društva, del sredstev prispevajo različni sponzorji, del sredstev predstavlja odstotek dohodnine, ki jim ga namenijo podporniki, del pa so redne mesečne donacije posameznikov. "To so po navadi vedno isti ljudje, ki darujejo kakšen evro ali več, ker se zavedo te pomembne problematike, pa sami ne morejo imeti živali, ali pa jih imajo in ne morejo še kakšne dodatne posvojiti, zato pomagajo finančno. En par se je odločil, da ne bo šel na morje, in je nam namenil del teh sredstev. Eni se odpovedo zabavi za rojstni dan in raje ta denar dajo za živali. To so naši zlati podporniki," pravi Mojca, ki je prav vsakemu od njih zelo hvaležna. Denarja žal še prehitro zmanjka, sama prispeva vse, kar ji ostane od učiteljske plače, zato se znajdejo tudi v dolgovih. 

Če bi radi priskočili na pomoč Društvu za varovanje okolja in pomoč živalim v stiski Reks in Mila, lahko to naredite na več načinov: lahko jih podprite s kakšno spodbudno besedo, delite njihove objave in pozive, posvojite katero od živali, ki jih imajo v začasnem domu, vključite se v projekt botrstvo, lahko jim darujete del dohodnine (kako to naredite, najdete na tej povezavi), nakažete kakšen evro ali pa se vključite v ekipo prostovoljcev, ki skrbijo za živali brez doma.

Nakazilo na TRR

Društvo Reks in Mila

Cesta talcev 13, 1215 Medvode

SI56 1914 0501 2459 708 (Deželna banka Slovenije)

BIC: SZKBSI2X

Dobrodelni SMS

REKSMILA5 na 1919

Paypal

Drustvoreksinmila@gmail.com

Lahko pa podprete tudi katero drugo društvo, katerega glavna naloga je dobrobit živali. 

In če že ne moremo rešiti vseh, je naša odgovornost, da pomagamo vsaki, ki nas potrebuje. Korak za korakom ...