Doma imaš kužka, ki si ga posvojil iz Hrvaške, kajne? Mi lahko zaupaš, kako je prišel v tvoj dom?

Tako je, doma imava kužka Bowieja. S partnerko sva si želela pomagati kakšnem nesrečnemu zapuščenemu bitju. Najprej sva se pogovorila o morebitni posvojitvi psa in ko sva prišla do konsenza glede vseh odprtih vprašanj – predvsem ali imava čas in sredstva –, sva se lotila iskanja psičkov po zavetiščih. Bowieja je na spletu našla partnerka v enem od zavetišč blizu slovenske meje, takrat mu je bilo še ime Bobi in do takrat je preživel kar nekaj zdravstvenih težav – po tem, ko so ga skupaj s sestrico kot mladička našli v gozdu. Preko fotografije ji je bil takoj všeč, zato sva se odločila, da ga greva spoznat še v živo. Bil je zelo boječ, v očeh je imel žalost, pa vendar – ali pa ravno zato, naju je prepričal. Po dodatnem pogovoru o tem, ali mu lahko ponudiva dom in mu pomagava, sva se odločila za posvojitev. 

Kako je potekal sam postopek posvojitve?

Podpisala sva pogodbo z zavetiščem, dobila vse potrebne dokumente in ga odpeljala v Ljubljano. Ves čas se je tesno in mirno stiskal k partnerki, mogoče je vedel, da gre domov, mogoče pa preprosto ni razumel, kaj se dogaja – ko smo prispeli, namreč ni hotel iz avta in moral sem ga odnesti v stanovanje, tam pa je še celo popoldne 'preždel' na hodniku pri vhodnih vratih. Že popoldne se je na sprehodu smejal in zvečer utrujen zaspal na hrbtu tako, da je ranljivo kazal trebušček. 

Že ob začetku je imel opravljena vsa obvezna cepljenja in urejene dokumente, kar je nuja pri prehodu meje. Vse to ni samoumevno, ker ima Hrvaška nekoliko drugačno zakonodajo na tem področju kot Slovenija. Res je tudi, da je veliko psov brez doma že pri nas, kaj šele čez mejo. Kakšnih posebnih težav pri uvozu zato nisva imela, sledil je še vnos njegovih podatkov v slovenski register psov. 

Pa bi se še enkrat odločil za posvojitev 'rešenčka'? Bi to svetoval tudi drugim?

Če še enkrat pretehtam takratno dogajanje, lahko rečem, da sva se kljub dolgemu tehtanju, če mu lahko ponudiva primeren dom in nego, malo zaletela z glavo skozi zid. Seveda so naju ob srečanju z njim premagala čustva. Imela sva srečo, s časom se je razvil v čudovitega, zaupljivega, zadovoljnega kužka. Če bi se odločal še enkrat, bi posvojitev zagotovo ponovil.

Torej vseeno svetuješ nekaj previdnosti?

Vzgajanje psa je izjemen izziv ne glede na to, ali je pes posvojen ali pa se lastnik odloči za nakup mladiča.  Vsekakor si želim, da bi bilo posvojitev čim več in da bi bila zavetišča prazna, bi pa vsem svetoval veliko mero preudarnosti pri posvojitvi, tehtanje okoliščin in pripravljenosti na skrb in vzgojo, časa ter energije, ki smo je pripravljeni vložiti. Nekateri psi imajo morda pretekle travme, ob katerih se je treba bolj potruditi, pri nekaterih je enostavneje. Ob tem so tu še morebitne bolezni ali pa genetske omejitve, to pač pride zraven. Pes je živo bitje in terja marsikaj, veliko več pa vrne. Ljubezen, ki jo je prinesel v najin dom, je neizmerljiva.

Kakšen je sicer tvoj odnos do živali? Te spremljajo že od otroštva ali si željo po ljubljenčku razvil kasneje? 

Živali me spremljajo že vse življenje, oče je bil namreč veterinar in pogosto me je vzel s sabo na teren. Opazoval sem vse procese – od tega, kako kmetje skrbijo za svoje živali do operacij na veterinarski postaji. Če bi to vprašanje dobil kot otrok, bi odgovoril, da imam najraje mačke, smo pa nato v dom sprejeli psičko, ki je utrla pot moji ljubezni do psov. Posvojenček Bowie je trenutno edini ljubljenček v najinem domu, morda se mu kdaj pridruži še kakšna mačka.

Si imel kdaj pomisleke o tem, da zanj zaradi službenih obveznosti ne boš imel dovolj časa? Kaj svetuješ vsem, ki razmišljajo o živali, pa jih ta vidik skrbi?

Začetno obdobje je bilo res precej zahtevno, Bowie je bil izjemno boječ, vse je bilo novo, navajal se je na okolico, bal se je ljudi in drugih psov, ustrašil se je denimo odpadlega lista, ki je po zraku padalo do pločnika. Za kratek čas je razvil tudi ločitveno tesnobo – ko sva s partnerko šla v službo, je zgrizel nekaj čevljev in strgal nekaj okrasnih blazin. Na srečo smo živeli blizu službe in sem ga lahko vmes obiskoval, da sem ga pomiril.

 S časom sva dobila namig, naj si priskrbiva majhne 'nadzorne' kamere, s katerimi lahko spremljava, kaj počne in preko katerih se lahko z njim tudi pogovarjava. Izkazalo se je za super orodje, malce je sicer trajalo, nato pa se je navadil, razumel in zaupal, da če se vrata zaprejo in ostane sam, se bo kmalu nekdo od naju spet vrnil. S partnerko zdaj skrbiva, da mu zagotoviva dovolj teka in vohanja po parkih, da lahko brezskrbno počaka doma, dokler se ne vrneva. Težav s čakanjem nima več – ko naju ni doma, praviloma spi. Vem, ker ga še vedno nadzirava s kamerami. 

Kako gledaš na problem prepolnih zavetišč. Ali verjameš, da lahko posamezniki prispevamo k ureditvi tega problema? Kaj pa mediji, lahko tudi novinarji kaj storimo v tej smeri?

Mi je žal, da toliko živali nima svojega doma in verjamem, da lahko vsi na različne načine prispevamo k ureditvi te težave. Kdor finančno zmore, lahko zavetiščem daruje sredstva, gotovo tudi primerno hrano ali pa odeje (zavetišča sama povejo, kaj potrebujejo) - mogoče tudi s sprehodi psov pa tudi s promocijo posvajanja in ne kupovanja živali. 

A če sem malo samokritičen, bi lahko dodal, da mediji ob izpostavljanju polnih zavetišč premalo pozornosti namenimo ozaveščanju o skrbi in vzgoji psov, posvojitev pa je postopek, ki ga zelo hitro prevzamejo čustva. Seveda so pomembna, so-bitjem želimo pomagati prav iz vzgiba žalosti in obenem veselja, pa vendar je – vsaj takšne so moje izkušnje – ključen razmislek o okoliščinah, ki jih lahko psu ponudimo. Pes spremeni življenje, tu ni dvoma, meni ga je polepšal tako, kot sam nisem pričakoval.