Letošnje poletne počitnice bodo Tei Šentjurc zagotovo ostale v spominu za vedno. Z dopusta sta s partnerjem namreč prinesla majhnega prikupnega mucka.  

A začnimo lepo na začetku

Kot pove Tea, je želja po hišnem ljubljenčku v njiju tlela kar nekaj časa: "Midva imava zelo rada živali, prav vse. Vedno sva razmišljala o tem, da bi imela psa, pa mačke in še kaj. Ampak pri najinem življenjskem slogu bi bilo zelo neodgovorno imeti psa, ker bi trpel, ker naju ni veliko doma. Potem sva se strinjala, da mucek bi bil v redu, ampak absolutno ne bova kupovala domače živali."

"Nekako naju bo maček, ki bo za naju, že našel," sta bila prepričana.

Muc je prav zares našel njiju – in ne obratno

In res se je zgodilo tako. Ko sta najmanj pričakovala, sta na poletnem dopustu naletela na mačjega mladička. Ta je bil v precej slabem stanju, njegovi obeti za preživetje pa praktično niso obstajali, opiše Tea. "Že takoj prvi dan je prišel k nama, bil je tak revež. Ene tačke ni mogel uporabljati, več kot očitno je imel zlomljeno. Bil je še malo doječ, občasno ga je mamica še dojila. Znajti bi se moral sam, res povsem ubog je bil." 

Odločitev, ali ga vzeti s seboj domov, seveda kljub temu, da se jima je mucek smilil, ni bila enostavna: "In potem nama je nekako zlezel pod kožo. Seveda ni mogel s tisto šapico, pa tako majhen tekmovati za hrano. In sva dolgo razmišljala, ali bi ali ne bi."

"Problem je bil v tem, da sva bila čisto zadnja turista tam, in naju je bilo strah, da bi kdo imel dovolj teh mačkov in da bi se jih znebil. In da vsaj enega rešiva." 

Kljub pomislekom je muc odšel z njima domov

Odločitev je tako padla – Gizi ali Gizmo, kot sta ga poimenovala, saj je na pogled spominjal na majhnega gremlinčka, gre z njima: "Ta najin Gizi se je že dva dni, preden smo šli, kar 'spakiral', sem imela občutek. On se ni premaknil od naju," odločitev pojasni Tea.

Prikupni Gizi je bil torej z eno nogo že v Sloveniji, pri čemer Tea izpostavi še, da takšen način posvojitve živali sicer nikakor ni ustrezen, toda v tistem trenutku za ubogega Gizma nista videla druge rešitve, saj na otoku ni bilo prav nobenega veterinarja. Kot nadvse skrbna lastnika pa sta za te stvari poskrbela takoj po prihodu v Slovenijo.

"Če v tujini najdeš mucka na tak način, ga moraš najprej peljati k veterinarju, poskrbeti za oskrbo, poskrbeti za papirje, za čipe in tako naprej ... In to res odsvetujem ljudem delati, ker ni prav," ob tem še opozori.  

Konec dober, vse dobro

Gizmo je dobil topel dom, Tea in njen partner pa majhno kepico sreče, ki je nadvse pridna, crkljiva in včasih tudi malo nagajiva.

"Je pa pač oranžen muc in ti so tudi malo specifični, kajne?" hudomušno pripomni in ob tem še doda, da si pred tem ni znala predstavljati, da bi se na nekoga v tako zelo kratkem času lahko tako močno navezala: "Že prvi dan, ko smo šli k veterinarju, sem 'umirala' od strahu, kaj bo z njim. Potem ko smo opravljali teste za vse te neozdravljive bolezni, sem trepetala. A je popolnoma zdrav in ima super kri, vodo in vse."

Večina živali nima takšne sreče

Čeprav se je zgodba za Gizija končala srečno, pa je na otoku Lastovo stanje vse prej kot razveseljujoče. Mucek, ki ga je posvojila Tea, je imel neznansko srečo, vendar po drugi strani večina zapuščenih živali toplega doma ne dočaka nikoli. 

"V bistvu je tam problem, da ni veterinarja. Pridejo jih enkrat na leto kastrirati oziroma sterilizirati. Lani niso našli denarja za to in jih ni bilo. In se je skotilo par mladih mačkov. Tudi letos ne bo denarja za to, kar je strašno zaskrbljujoče," stanje na otoku Lastovo opiše sogovornica.

Stanje tudi pri nas zaskrbljujoče

Otok Lastovo pa še zdaleč ni edini kraj, kjer so živali prepuščene same sebi. Ljudje pogosto ne znamo oceniti, ali smo sposobni skrbeti za žival, se strinja naša sogovornica: 

"Ob tem, ko spremljam ta zavetišča, je očitno situacija zaskrbljujoča za vse domače živali, praktično. Ljudje si še vedno želimo tega instant življenja in 'picture perfect' življenja in nekateri ljudje se prehitro odločajo za živali. Ne zavedajo se, kaj je to pomeni skrbeti za žival, niti se ne zavedajo stroškov, ki s tem nastanejo."

Opozori pa še na precej perečo zadevo: "Potem pa še te 'anticepilne' zadeve, pa jih ne dajo cepiti, pa ne čipirati, pa ne kastrirati, pa ne sterilizirati. Zato pa imamo problem," še doda za konec.

Ob navdušenju in nasmejanem pogledu Tee, ko govori o svojem mucku, se človek nenazadnje vpraša, kdo je imel večjo srečo – rešeni mucek, ki bi, če ga Tea ne bi našla in odpeljala s seboj, skoraj zagotovo poginil, ali ona, ki ji žival vsak dan lepša življenje in si brez njega, kot pravi sama, ne predstavlja več življenja.