Žalovanje za ljubljenčkom je morda v skupnosti še vedno tabu, toda žalost ob tem dogodku, s katerim se slej ko prej sreča vsak lastnik psa ali mačke, je povsem normalna. 

A ne samo to. Tako kot je treba odžalovati vsak konec odnosa, je treba tudi tega, ki smo ga imeli s svojim hišnim ljubljenčkom, poudarja Mojca Gubina, certificirana psihoterapevtka, specializirana za področje psihoterapije s psom: "Hišni ljubljenčki danes niso več zgolj družabniki ali spremljevalci, temveč jih pogosto dojemamo kot enakovredne družinske člane. Mnogi se že v otroštvu soočijo z izgubo ljubljenčka, kar pogosto predstavlja njihovo prvo srečanje s smrtjo. Če si ob takšni izgubi ne dovolimo občutiti žalosti in svoja čustva potlačimo, lahko to vodi v zapleteno žalovanje ter dolgotrajne čustvene posledice, kot so anksioznost, socialni umik ali depresija ... "

" ... Zato je izjemno pomembno, da si posameznik dovoli izraziti žalost. Izražanje teh čustev ne pomaga le pri soočanju z izgubo, temveč tudi prispeva k oblikovanju zdravega odnosa do žalovanja v poznejšem življenju." 

Je za psom ali mačko sploh vredno žalovati?

En vidik, zaradi katerega je žalovanje ob izgubi hišnega ljubljenčka še toliko bolj težavno, je, da ljudje okoli nas ne priznavajo vrednosti naših občutkov ob izgubi ljubljenčka. Nekateri menijo, da je izguba hišnega ljubljenčka 'manj vredna' kot izguba človeka, ter da je povsem neprimerno žalovati za živaljo. 

Toda diplomirana psihologinja Veronika Zupan poudarja, kako zelo pomembno je, da si dovolimo občutiti negativna čustva, kakršnakoli že so: "Potlačevanje čustev skoraj nikoli ni koristno in nam lahko kvečjemu škoduje. Čustva so naši odzivi na stvari, ki so nam pomembne. Žalost ob izgubi hišnega ljubljenčka nam sporoča, da je bil pomemben del našega življenja, da smo do njega gojili pozitivna čustva in da je z njegovim slovesom v našem življenju nastala nekakšna praznina. Občutenje čustev v danem trenutku nam pomaga, da izgubo predelamo in se sčasoma pomaknemo naprej. Potlačevanje žalosti ob izgubi hišnega ljubljenčka lahko proces žalovanja podaljša in nam otežuje proces prebolevanja."

Kako dolgo traja obdobje žalovanja?

Proces žalovanja nikoli ni linearen. Povsem normalno je, da obstajajo obdobja, ko se nam zazdi, da smo izgubo predelali in se potem vrnemo nazaj k pogrešanju in občutkih žalosti ter osamljenosti. Ni nenavadno, da se začnemo počutiti bolje, potem pa nas znova preplavi val žalosti. Proces se običajno začne z zanikanjem, ki nudi zaščito, dokler se posamezniki ne zavedajo svoje izgube.

Mojca Gubina pravi, da se ljudje z izgubo soočamo na različne načine, pomembno pa je, da znamo prepoznati, kdaj proces odstopa od normalnega, in takrat je priporočljivo, da poiščemo pomoč: "Žalovanje je pri vsakem posamezniku edinstven proces, ki se razlikuje po intenzivnosti in trajanju. Pomembno je razumeti, da se ljudje z izgubo soočajo na različne načine. Če žalost postane tako močna, da traja več tednov ali mesecev ter začne ovirati vsakdanje življenje, kot so službene ali druge obveznosti, je to lahko znak zapletenega žalovanja. Zapleteno žalovanje se pojavi, ko posameznik ostane ujet v svoji bolečini in ne more sprejeti izgube. Pogosto se to kaže v vedenjih, kot so umik iz družbenega okolja, pretirano obujanje spominov ter nenehni občutki krivde. Dolgotrajna žalost, izguba zanimanja za vsakodnevne dejavnosti, motnje spanja, spremembe v apetitu in čustvena otopelost kažejo na to, da bi bilo smiselno poiskati strokovno pomoč. Strokovnjak lahko posamezniku pomaga predelati čustva, razumeti proces žalovanja ter najti pot, ki vodi do sprejemanja izgube." 

Ali so naša čustva ob izgubi slišana ali prezrta?

Čeprav je žalost zelo osebna izkušnja, pogovor s prijateljem, sorodnikom ali drugo bližnjo osebo lahko na žalujočega deluje zelo pozitivno – seveda ob predpostavki, da so čustva žalujočega sprejeta in slišana. 

"Žalujočega lahko podpremo tako, da pokažemo razumevanje in sočutje. S tem, ko aktivno poslušamo, ne prekinjamo ali obsojamo, omogočimo osebi, da izrazi svoja čustva in obuja spomine na ljubljenčka. Poleg čustvene podpore lahko ponudimo tudi praktično pomoč, na primer pri vsakodnevnih opravilih ali postavitvi spominskega kotička kot simbolno dejanje. Pri otrocih lahko proces žalovanja podprete z metodami, kot so branje zgodb o izgubi, umetniškim ustvarjanjem ali igro, kar jim omogoča, da na smiseln način predelajo izgubo in razvijejo zdrav odnos do žalovanja. Spodbujajte jih, naj si dovolijo žalovati in se postopoma prilagodijo na življenje brez ljubljenčka," svetuje Mojca Gubina. 

Veronika Zupan opozori še na eno zelo pogosto oteževalno okoliščino ob smrti ljubljenčka: "V primeru, da je bilo zaradi močno napredovale bolezni treba sprejeti odločitev o uspavanju ljubljenčka, ker bi zdravljenje zgolj podaljšalo trpljenje ljubljenčka (in lastnika), je smiselno preveriti, ali se oseba morda sooča z občutki krivde ob tej odločitvi. Tudi tu je pomembno, da občutkov bližnjega ne obsojamo in da mu povemo, da je bila odločitev, čeprav je bila verjetno zelo težka, pravilna in je skrajšala bolečino ter trpljenje ljubljenčka."

Ali obstaja pravi čas za novega ljubljenčka?

Ljudje smo si med seboj različni, žalovanje ob izgubi ljubljenčka pa je, kot rečeno, zelo osebna izkušnja. Tako kot se razlikuje sam proces žalovanja, tudi na vprašanje, kdaj je primeren čas za novega ljubljenčka, ni pravilnega odgovora. 

Toda Mojca Gubina pri tem svetuje previdnost: "Včasih se nam zdi, da bi lahko novi ljubljenček zapolnil praznino, vendar je pomembno, da si vzamemo čas za žalovanje. Nepremišljena in hitra odločitev, ko še nismo čustveno pripravljeni, lahko oteži našo povezanost z novim ljubljenčkom in podaljša občutek žalosti. Ko si dovolimo žalovati in predelati čustva, postanemo pripravljeni na nov začetek. Zmanjša se možnost, da bomo nevede primerjali novega ljubljenčka s prejšnjim. S tem omogočimo sebi in novemu ljubljenčku vzpostavitev nove, ustrezne in edinstvene vezi."

Veronika Zupan opozarja predvsem na to, da tudi otrokom dovolimo, da prebolijo proces izgube v svojem tempu: "Starši v želji, da bi svoje otroke 'zaščitili' pred bolečino in težko izkušnjo, pogosto hitimo v reševanje situacije, velikokrat v obliki novega ljubljenčka. Ne glede na to, kako težko nam je, ko gledamo svojega otroka, ki občuti žalost in druga neprijetna čustva zaradi izgube ljubljenčka, je pomembno, da mu stojimo ob strani in ga podpiramo skozi proces žalovanja."

Žalost bo minila, lepi spomini pa bodo ostali

V procesu žalovanja morda lahko začutimo željo, da se od svoje ljubljene živali poslovimo s simboličnim dogodkom. To lahko vključuje raztros njegovega pepela ali morda samo njegovo fotografijo v kotu sobe. Pri spopadanju z občutki žalosti in jeze lahko pomaga tudi pisanje pisem. 

"Spomini in simbolna dejanja, kot so postavitev spominskega kotička, sajenje rastlin ali oblikovanje spominske škatle, igrajo pomembno vlogo pri soočanju z izgubo hišnega ljubljenčka. To so lahko načini, ki omogočajo izražanje čustev ter ohranjanje vezi z ljubljenčkom. Rituali imajo pomembno vlogo, saj označujejo dokončnost smrti in dajejo žalovanju družbeno priznan okvir. Pomagajo oblikovati pomen, ki ga je imel hišni ljubljenček v življenju žalujoče osebe. Čeprav vezi, ki smo jih gojili z ljubljenčkom, ni mogoče povsem prekiniti, pa jih je mogoče predelati in preoblikovati v notranjo predstavo, ki temelji na lepih spominih ter čustveni povezavi ..., " še svetuje Mojca Gubina.