Zavetišče za živali leži na planoti nad vasico Žažar pri Horjulu, kjer je nekoč stala manjša kmetija. Zavetišče, ki danes velja za eno večjih v naši državi, je leta 2005 odprla Polona Samec, leta kasneje pa se ji je pri oskrbi za živali pridružil še Jurij Juhant, s katerim sta si ustvarila tudi družino, trenutno pa – poleg svojih dveh otrok – skrbita še za okoli 110 kosmatincev – pasjih in mačjih. 

Skrb za toliko živali v zavetišču terja ogromno časa in truda. Še posebej, ker to ni edina dejavnost, ki jo opravlja zavetišče. Velik del njihovega časa namreč zahteva tudi delo na terenu, kamor sodijo odlovi prostoživečih živali za kastracijo in sterilizacijo, pa pomoč poškodovanim in zanemarjenim živalim, hranjenje in oskrba prostoživečk ter številne akcije osveščanja in izobraževanja. Prav v slednjem so v Zavetišču Horjul še kako znani in glasni. Med epidemijo covida-19 so se namreč odločili in aktivno začeli ustvarjati vsebine na svojih družbenih omrežjih. Poleg številnih zabavnih in prikupnih objav boste na njihovem Facebook profilu našli tudi veliko pozivov k odgovornemu lastništvu, ki je za mnoge še vedno neznanka. So tudi družbeno kritični in radi povzdignejo glas, ko se kršijo pravice živali. Prav s svojimi objavami so v zadnjih nekaj letih postali zelo prepoznavni v širši Sloveniji, Jurij in njihova dolgoletna muca Juta pa sta prava mačja vplivneža, saj ima Facebook profil zavetišča že več kot 78.000 sledilcev.

Večina objav, še posebej tistih jutranjih neposredno iz kuhinje, ko Jurij s kosmatinkami razpravlja o aktualnih zadevah, pri čemer mu mačke vseh barv in karakterjev skačejo v objem, na ramo ali pa se smukajo okoli njegove skodelice s kavo, daje vtis, da je delo v zavetišču predvsem prijetno. A gre zgolj za vtis. 

Jurij in Juta sta 'uigran' tim, njune jutranje nežnosti ob kavi pa so pravi hit na Facebooku

Kako v resnici poteka delo v zavetišču, smo preverili na terenu. In čeprav smo bili omejeni zgolj na dvorišče in mačjak, saj so ostali prostori ali pod karanteno ali pa zaradi narave dela nedostopni, smo hitro spoznali, da dela ne zmanjka in da je potrebna zelo dobra koordinacija, da lahko delo v zavetišču uspešno teče.

S kolegom, ki me je spremljal na terenu, sva velika ljubitelja živali. Oba sva mislila, da greva snemat v zavetišče za živali, bila sva v sedmih nebesih. Tudi midva sva videla samo pozitivne strani dela v zavetišču (crkljanje in igranje) in brez težav bi se javila za oskrbnika. No, danes imava precej drugačno mnenje. Delo je fizično in psihično naporno, zahtevno, tudi neprijetno in umazano, stresno in še kaj. Da smo se z zavetiščem končno uskladili za datum snemanja reportaže, je minilo več kot mesec dni, saj so jesenski meseci ključni za odlov in sterilizacijo/kastracijo prostoživečih živali, kar pomeni, da so imeli v zavetišču sedaj še več terenskega dela, hkrati pa so konec septembra v oskrbo sprejeli kar 16 hudo bolnih pasjih mladičev, ki so bili zaseženi na madžarsko-slovenski meji. To je delo v zavetišču obrnilo na glavo.

Velik del opravil v zavetišču poteka na terenu. Spodaj ena od objav odlova prostoživečk.

Zimska idila, ki nas je tisti dan spremljala med vožnjo do zavetišča, za mnoge prostoživeče živali pomeni veliko nevarnost. Zima je izredno kruto obdobje, temperature pod lediščem pa so zanje lahko tudi usodne. V zavetišču skrbijo tudi za hranjenje prostoživečk na različnih lokacijah. To pomeni, da različni prostovoljci, ki so pripravljeni skrbeti za zunanje muce, ki so že sterilizirane ter kastrirane in nimajo lastnika, zalagajo s hrano za te živali. Grozna je misel, koliko je takšnih živali, ki nimajo toplega in varnega doma ter  so odvisne od pomoči prostovoljcev. Še hujša je misel, da je verjetno še veliko takšnih, ki nimajo niti tega in so zaradi človeške brezbrižnosti prepuščene same sebi.

Slovenska zavetišča za živali so večinoma (pre)polna. Situacija je, po besedah raznih prostovoljcev, zadnja leta res slaba. Posvojitev živali v zavetišču je manj, še vedno pa ljudje ne poskrbijo za sterilizacijo in kastracijo svojih mačk, kar pomeni, da se ne zmanjšuje število zavrženih živali. Tudi Jurij opozarja, da so v zavetišču polni. Podobna zgodba je tudi drugje. Zavetišča so polna, oskrbniki preobremenjeni in finančno močno odvisni od dobrodelnosti podpornikov. Prav tako se stanje v družbi – predvsem glede odnosa do živali – ne izboljšuje!

Zbil mačka in odpeljal dalje, mimo vozili tudi ostali

Še pred našim prihodom v zavetišče je moral Jurij na intervencijo na terenu. Na cesti med naseljema Log in Dragomer pri Ljubljani je nekdo tisto jutro zbil mucka in odpeljal dalje. Medtem ko so vozniki v jutranji konici hiteli v službe in šole, so, namesto da bi mu pomagali, raje obvozili poškodovanega, a še živega mucka. Revež je imel poškodovan zadnji del in se ni mogel umakniti s ceste. Kdo ve, koliko časa bi še tam trpel v neznosnih bolečinah, če se ga nekdo ne bi končno usmilil in poklical na številko horjulskega zavetišča. Jurij je mucka rešil s ceste in ga prepustil v oskrbo njihovi veterinarki. Medtem ko se jaz ob njegovem pripovedovanju zgroženo sprašujem, kaj je z ljudmi, da so tako kruti in nesočutni, opazim, da ima Jurij po vseh teh letih dela v zavetišču in na terenu že zelo trdo kožo. Ko pojasnjuje, koliko je podobnih intervencij in kako hude so včasih situacije, ki jih morajo reševati, sem lahko le hvaležna, da zmorejo vse to. 

Ob tem se vedno znova postavlja isto vprašanje: kaj se dogaja v naši družbi, da premoremo tako malo sočutja do živali oziroma ga mnogi sploh nimajo? Vedno več ljudi glasno opozarja, da se o sočutju do vseh živih bitij bistveno premalo govori in uči v okviru vzgojno-izobraževalnega sistema. O tem smo povprašali tudi Jurija, ki takole odgovarja: "Mislim, da je na strani države, da bi morala čim prej v vsebine za vrtce in šole vključiti vzgojo za sočutje in odgovorno oskrbo živali," opozarja Jurij. Tudi v zavetišču imajo izkušnjo, da so otroci dovzetni za takšne vsebine. Pred leti so imeli primer obiska šolarjev, nato pa so čez nekaj let od enega od teh otrok izvedeli, da so njihovega psa sneli s ketne, mu zamenjali hrano in ga peljali k veterinarju. "Vidiš napredek. Pri odraslih je to precej težje. Zato pa pravim, začnimo pri mladih."

Zato delo v zavetišču ni za vsakogar. Lepo bi bilo, da bi se za pomoč v zavetiščih in raznih društvih za dobrobit živali odločalo čimveč ljudi, a je prav, da vedo, v kaj se spuščajo. Za takšna dela moraš imeti na eni strani res veliko empatije in želje pomagati, na drugi strani pa hkrati veliko delovne vneme, odgovornosti ter zelo debelo kožo. Leta dela in različnih situacij prinesejo znanje, da veš, v katere bitke se spustiti, katere pa je bolje preskočiti, saj je čas in energijo bolje vlagati v druge stvari, opozarja sogovornik.

Delo 24 ur na dan, 365 dni v letu

Delo v zavetišču traja skozi cel dan, torej tudi ponoči in vse dni v letu. Če nimaš dobre organizacije, učinkovitega sistema, boš hitro v težavah, opozarja Jurij. Tako se delo ponavadi začne v zgodnjih jutranjih urah, najprej pa se poskrbi za najbolj kritične varovance – bolne, poškodovane, mladiče, potem pa še za vse ostale. To pa pomeni zdravstveno oskrbo, hranjenje, čiščenje stranišč, prostorov, sprehajanje psov itd. Vmes brnijo telefoni, ker nekdo potrebuje pomoč ali pa se zanima za posvojitev. Skozi celo leto poteka tudi načrtovanje terenskih akcij. Tega imajo v zavetišču res veliko, saj zavetišče pokriva ogromno območje. 

Dnevno v zavetišču ustvarijo in zberejo ogromno smeti, ki jih sproti odvažajo na komunalo. Zadnje mesečne položnice za odvoz odpadkov so bile okoli 700 evrov, pravi Jurij. 

V zavetišču skrbijo tudi za sterilizacijo in kastracijo živali, ki so pri njih nastanjene in čakajo na posvojitev, pa tudi tistih, ki so prostoživeče. Zato redno izvajajo odlove na terenu. A to ni dovolj, opozarja Jurij. "Raziskave Nizozemcev in Angležev kažejo, da 80 odstotkov mačk ne preživi do 8. tedna starosti. Glede na to, da so zavetišča polna, je res velika hiperprodukcija na terenu. /.../ Saj ne rečem, da se nikjer ne pozna, ampak to, kar mi delamo, je kaplja v morje. Mi bi morali imeti zakonodajo, ki bi rekla 'porežite vse'."

Ko ga vprašamo, ali letošnje leto kako izstopa glede problematike in števila zapuščenih živali, odkimava, priznava pa, da gredo stvari le še na slabše. Na terenu mu pojasnjujejo, da ne počnejo več tega, kar so počele njihove stare mame, ki so enega mladiča pustile 'za seme', ostale pa pomorile. Zdaj se imajo za bolj 'humane', pa so vse skupaj preusmerili tako, da mačke zapakirajo v škatle in jih naprtijo nekomu drugemu.

Neupravičen strah pred sterilizacijo in kastracijo

In kot da vse to ni dovolj, so v zavetišču žal tudi tarče številnih groženj, celo s smrtjo. Kot pravi Jurij, je v vseh teh letih doživel tudi veliko hudega, stresnega. Še pred vstopom v mačjak, kjer smo nato posneli večji del reportaže, saj je večina preostalih prostorov pod karanteno, pojasni, da ni prav nič sanjsko, ko jih pokličejo policisti na pomoč pri raznih odvzemih živali, pa so le-te v tako katastrofalnem stanju, da je težko verjeti, da so sploh še žive. Nekatere so prestrašene, pobesnele. In medtem ko večina beži stran, gre Jurij v nasprotno smer. Za zanemarjenega psa, ki mu je umrl lastnik, je Jurij edino upanje. Mora ga ujeti in odpeljati stran, v zavetišče, kjer bodo poskrbeli zanj, v nasprotnem primeru ga čaka smrt. Da, tudi umiranje živali je nekaj, s čimer oskrbnik redno srečuje. Čeprav si želi, da bi lahko rešil vse živali na svetu, lahko naredi le toliko, kolikor je v njegovi moči. Za nekatere živali pomoč pride prepozno. To je težko breme, ki ga nosijo oskrbniki. 

Smrt je sestavni del zavetišča

Na vprašanje, kako se v zavetišču soočajo s smrtjo živali, Jurij odgovarja: "Žal je smrt sestavni del zavetišča. Žal mi je, da je to tabu tema, ker bi se morali o tem odkrito pogovarjati. Vsaka žival, ki pride v zavetišče, ima 'križ nad glavo', torej je obsojena na smrt. Za marsikatero od teh, če bi bila naslednji trenutek evtanazirana, ne bi smel nihče nič pisniti, ker je z njo tako hudo. A z ekipo veterinarjev, z dosedanjimi izkušnjami uspemo oceniti, kje je še možnost, da žival rešimo. In tam udarimo z vsemi topovi. Tam, kjer vidiš, da pač ne gre, tam lahko pomagaš samo tako, da se posloviš od nje. Včasih je izkaz največje ljubezni do nekoga, ki ga imaš najraje, da se od njega pravočasno in dostojno posloviš."

Ko pridejo težki dnevi ...

"Če ne bi poznali humorja, bi lahko velikokrat že ob 10. uri zjutraj zaprli in rekli 'hvala za rože'. Pridejo dnevi, tedni, sploh s kakšnimi incidenti doma ali na terenih. Pa grozote in grde stvari, ki jih vidiš na terenu. Te puščajo mikro rane, ki se nikoli ne zacelijo. Ko veš, kaj si ti naredil za žival, si jo odpeljal od tam, otroci in drugi pa ostanejo v tistih groznih situacijah. Včasih cela skupnost zaradi enega posameznika trpi. Mene osebno najbolj boli, ko naletimo na kakšno situacijo, pa mislimo, da bo katera od državnih institucij ukrepala, pa ugotoviš, da ne bo, ker je pač problematičen nek lokalni veljak, ki se mu vsi klanjajo. Namesto da bi bili ti ljudje gonilna sila napredka in dobrega zgleda, pa ugotoviš, da je vse prej kot to. Se vprašaš ob takšnih stvareh, a naj raje neham s tem, kar delam. Potem pa vidiš, da je polno zavetišče in veš, da jih ne moreš zapustiti, da te potrebujejo."

Se pa zato še toliko bolj veselijo vseh srečnih zgodb, ko jim uspe pozdraviti žival in ji najti dober ter varen dom. A je tudi to vedno težje. 

Zavetišče bi moralo biti prehoden dom

V zavetišču imajo trenutno okoli 40 psov (so čisto polni) in več kot 70 mačk. Ko smo stali pred zavetiščem, je bila zunaj neverjetna tišina. Mimoidoči bi težko verjel, da je za ograjo nastanjenih toliko živali. Ker je v večji del prostorov zavetišča dostop omejen samo za oskrbnike, saj je veliko živali zaradi različnih razlogov v karanteni, smo si lahko ogledali predvsem tisti del, kjer so nastanjene muce, torej mačjak. Svetel, pisan in mucam prijazen prostor daje občutek kot velika igralnica v vrtcu. Na stenah pisane slike muck, prostor poln praskalnikov, igrač in različnih poličk z blazinami, s katerih proti nam pogledujejo različne kosmate lepotice in lepotci. Tigraste, lisaste, črne, bele, pisane, male, velike, zadržane in scrkljane, pa radovedne, pogumne in igrive muce. Vse zadovoljne čakajo na svojo priložnost, na nekoga, ki jih bo posvojil in jim nudil vsaj takšne, če ne boljše pogoje za življenje. Takšno je ključno sporočilo zavetišča vsem, ki bi jih zanimala posvojitev katerega od varovancev: od tu gredo le na enako dobro ali bolje.

"Jaz bom vedno stal za tem, da zavetišče bi moral biti prehoden dom. Za njih je to dom. Polona nam je vsem vcepila v glavo, da smo spoštljivi do njih od trenutka, ko pridejo čez vrata. Kot da so naši. Žal je tako zasičen trg, hkrati pa so to psi, ki imajo določene zdravstvene in vedenjske težave, medtem ko se mačke tretira kot potrošno robo. Poskušaš jim čim prej najti čim boljši dom, kar pomeni, da v to vložimo res veliko energije," pravi Jurij.

Če se kdo ob tem zgraža, da zavetišča pri oddaji preveč komplicirajo, da zahtevajo nenormalne pogoje, češ da je še otroka lažje posvojiti kot pa psa ali mačko, potem se ne zave, koliko truda, časa in ljubezni so v zavetišču vložili v žival, zdaj pa jo naj prepustijo v oskrbo nekomu, ki ne bo upošteval njihovih zahtev, ki žival jemlje kot potrošno robo in bo zaradi tega kmalu spet pristala v zavetišču ali še huje, poginila nekje na cesti. Zato z vso pravico od posvojitelja zahtevajo odgovorno skrbništvo. 

Kako poteka postopek posvojitve?

Če vas zanima posvojitev katere ali katerega od njihovih varovancev, lahko vse informacije o postopku dobite na njihovi spletni strani. Vse se začne z vprašalnikom, ki ga bodo v zavetišču preučili, nato pa stopili v stik z vami, da preverijo vse tisto, kar jih zanima. Ne želijo si posvojitev na silo, ki bi pripeljale do tega, da nekdo psa vrne v zavetišče. Za njihove varovance, ki imajo za seboj neko stresno in žalostno zgodbo, je takšna izkušnja res hud udarec in ta pes je, kot pravi Jurij, izgubljen.

Donacije

Brez donacij ne bi preživeli. "Po 30. dnevu smo mi sami. Takrat, ko je najhujša sezona, preživljamo 80 odstotkov živali na donacijah," opozarja Jurij. "Včasih, ko kavo piješ in pregleduješ račune, se ti kar malo zatakne."

Med varovanci v zavetišču je tudi veliko takih, ki iz različnih razlogov ne najdejo novega doma ali pa ga najdejo šele po daljšem času, zato je vzdrževanje teh živali velik zalogaj za zavetišče, ki po 30 dneh od dneva namestitve živali ni deležno nobenih dodatnih sredstev od občin, sredstva s strani države, namenjena živali v dolgotrajni oskrbi (tistim, ki so pri njih več kot 120 dni) pa so namenjena kritju minimalnega standarda. Zato so donacije še kako pomembne.

Zavetišču lahko pomagate na več načinov. En je v obliki materialnih donacij, pri čemer zavetišče redno objavlja, katere so tiste stvari, ki jih zbirajo in tudi, kam jih lahko prinesete. Druga oblika pomoči pa je finančna, kar pomeni, da lahko darujete v obliki SMS in Paypal donacij, prav tako lahko zavetišču darujete del dohodnine.