Čebele so členonožci, natančneje žuželke iz reda kožekrilcev (sem spadajo čebele, ose in tudi nekatere mravlje). Na svetu jih obstaja preko 20.000 vrst, čeprav je tistih, ki proizvajajo med, manj kot 10 vrst. Skozi razvoj življenja na Zemlji so čebelje vrste nastajale nekje na območju južne in jugozahodne Azije, vključujoč Filipine. Najstarejše ostanke prazgodovinskih čebel, natančneje iz obdobja med eocenom in oligocenom, so našli v evropskih fosilnih ostankih.

Raziskave vedenja čebel kažejo, da so lahko podvržene pesimizmu. To čustvo, rezervirano za višje stopnje kognicije, je opaziti le pri najbolj razvitih in socializiranih vretenčarjih. Raziskovalca Melissa Bateson in Jeri Wright iz univerze v Newcastlu sta v raziskavah o čebeljem vedenju dokazala hipotezo, da so sposobne delovati v skladu s preprostimi čustvi. Vendar pri čebelah ni tako kot pri človeku ali najbolj razvitih živalskih vrstah; same od sebe ne pokažejo čustev ali čustvenih reakcij. Treba jih je naučiti določenih reakcij ali dejanj. Skozi dejavnosti so nato sposobne pokazati bolj zapletena kognitivna stanja. Raziskovalci so jih trenirali preko zvoka, svetlobe in seveda vonja.

Čebele so stimulirali z nagrado in s kaznijo za doseženo dejanje. Nato pa so obema stimulativnima elementoma dodali še tretji, vmesni stimulus. Biologi so izhajali iz dejstva, da depresivni človek sovražno reagira na srednji, nevtralni element. Pri čebelah so ugotovili podobno vedenje, saj so pesimistične čebele na srednji, nevtralni stimulus reagirale z negodovanjem in ga dojemale kot kazen.

Tovrstno vedenje se morda zdi zelo preprosto in predvidljivo, za razliko do človeških kompleksnih reakcij. Pa vendar je način 'korenčka in palice' ter neke srednje možnosti najbolj preprost za primerjanje čustev med živalskimi vrstami. Tudi pesimizem je zelo pomemben faktor pri določanju čustvene aktivnosti, saj je zelo intenziven del kognitivne pristranosti. Slednja je izredno pomembna tudi pri človekovi psihi, saj dojemanju dodaja čustveno komponento in je izrazit pokazatelj razvitega uma.

Dosedanje raziskave so pokazale pesimistična čustva pri visoko razvitih vretenčarjih, kot so podgane in psi. Vendar še nikoli pri nevretenčarjih. Seveda njihovih čustev ne moremo primerjati s pasjimi ali celo s človeškimi, saj se možgani v velikosti makovega zrna ne morejo primerjati tudi s podganjimi. Vendar so tudi pri čebelah v možganskih celicah našli hormone, kot so serotonin, dopamin in okotpamin, ki pri človeku vplivajo na ugodje.

Čebele, ta marljiva bitja, ki skrbijo tudi za človekovo zdravje, torej čutijo in čustvujejo. Verjetno so trenutno v Sloveniji in tudi drugod precej depresivne, saj živijo in delajo v hudo onesnaženem okolju, polnem pesticidov, fungicidov in drugih strupov. Vendar zanje žal (še) ni na voljo antidepresivov.