Dejstvo je, da je pes določene pasme le tisti, ki ima evidentirano poreklo, torej dokaz, kdo so njegovi predniki. Čistokrvni psi brez rodovnika – v nasprotju s splošnim prepričanjem – torej ne obstajajo. Rodovnik je pravzaprav nekakšen rojstni list in če ga pes nima, ne moremo z gotovostjo vedeti, kateri pasmi pripada, čeprav ima vse lastnosti, ki naj bi bile značilne za pripadnika določene pasme. Seveda je mnogo lastnikov, ki potomce svojega psa prodajajo kot čistokrvne brez rodovnika, s tem pa izkoriščajo nepoznavanje standardov posamezne pasme s strani potencialnih oziroma bodočih lastnikov mladičev. Ti so seveda veseli, ker za 'čistokrvnega' psa odštejejo bistveno manj kot bi za psa 'iste' pasme z rodovnikom, ne zavedajo pa se, da imajo psi z rodovnikom procentualno gledano veliko manjše možnosti za pojav določenih obolenj, katera velikokrat za lastnika pomenijo strošek, ki lahko celo preseže ceno nakupa psa. Kaj se dolgoročno torej bolj izplača? Nekateri poznavalci menijo, da je v primeru, če nekdo ne želi psa z rodovnikom, bolje posvojiti psa iz zavetišča, a to je odločitev vsakega posameznika. Konec koncev je vsak pes, z rodovnikom ali brez, živo bitje in si zasluži topel dom.

Psarna Funkylands

Da bi preverili, kaj vse vključuje vzreja rodovniških psov, smo obiskali psarno Funkyland's, v kateri se je konec junija skotilo tretje leglo, deset prikupnih čokoladnih labradorcev, in sicer sedem samičk in trije samci. »Naša psarna je še relativno mlada, registrirana je tri leta,« pove vzrediteljica Aleksandra Karner, ki je bila že kot otrok nora na pse. »Želja po psu se mi je uresničila, ko sem bila stara 7 let. Takrat je k hiši prišla psička Gina pasme briard. Zaradi izgleda in karakterja pa je v meni tlela želja po labradorcu. Leta 2007 je tako k hiši prišla moja prva labradorka Zara. Leta 2012 se ji je pridružila Diva, ki sem jo šla iskat na Dansko, saj sta me njena vzreditelja navdušila z načinom vzreje. Z njo se je vsa zgodba pravzaprav začela, iz njenega rodovniškega imena pa tudi izhaja ime naše psarne Funkyland's, uradno je namreč  Funky Diva.« Trenutno imata s partnerjem v psarni nemškega prepeličarja, poleg Zare in Dive pa še eno labradorko, in sicer tri leta staro Rozi, ki je ostala doma iz prvega legla in je mladičkom mama.

Paritev

Pri zadnjem leglu sta se odločila, da bosta Rozi parila s samcem, ki izhaja iz Finske, paritev pa so izvedli na Poljskem, kjer pes živi. Seveda ni šlo čez noč, iskanje primerne kombinacije je namreč lahko izjemno naporno in dolgotrajno. »Treba se je zavedati, da noben pes ni popoln in zato je vsakemu vzreditelju v interesu, da najde psa, ki bo na nek način popravil napake njegove psice. Iskanje je zelo naporno, saj to pomeni stotine ur brskanja po spletu. Iščemo vse informacije, ki potrjujeo kvalitete potencialnih samcev, iščemo tudi potomce vseh samcev, zanima nas, kakšne mladiče imajo z drugimi psicami, pomembni so vsi zdravstveni rezultati, uvrstitve na razstavah in raznih delovnih preizkušnjah ... Včasih najdemo kakšnega samca, ki bo za paritev primeren šele čez nekaj mesecev ali celo let in se izplača počakati. Midva se res posvetiva iskanju, saj nama je zelo pomembno, da vzgajava zdrave, tipične predstavnike pasme labradorec.«

Prijavo paritve je potrebno izpolniti v 4-ih izvodih. En izvod ostane lastniku psice, drugega prejme lastnik plemenjaka, dva izvoda pa je potrebno dostaviti na naslov KZS najkasneje v 20-ih dneh po izvedeni paritvi.

Kdaj je najbolj primeren čas za paritev, vzreditelji preverijo z merjenjem progesterona; to je najbolj zanesljiva metoda, ki pokaže, kdaj ima psica ovulacijo. Po paritvi je psica breja okoli 9 tednov, ko se mladiči skotijo, pa so 8 tednov pri mami, šele nato so pripravljeni na odhod v nov dom.

Postopek pridobitve rodovnika

A preden mladiči dobijo nove lastnike, čaka vzreditelje še veliko dela, tako z vzgojo, nego in socializacijo kot s pridobitvijo rodovnika. »Ko se mladiči skotijo, obvestimo vzrejnega referenta, ki deluje v okviru Kinološke zveze Slovenije. Ta pride pogledat leglo, preveri, ali so vsi mladiči iste pasme, ali imajo morda kakšno deformacijo, torej volčje žrelo, slednike ... Pri labradorcih je tako, da imajo lahko prve slednike, zadnjih pa ne (če imajo zadnje slednike, se jim jih odstrani). Ko dopolnijo sedem tednov, mladičke ponovno obišče vzrejni referent, ki prinese obvestila o lastništvu čistopasemskih psov in rodovne številke, ki jih izda KZS. Nato se dogovorimo še z veterinarjem, ki vsakega psa pregleda, če je klinično zdrav, se ga cepi, čipira, nato izda potni list.« Obvestila o lastništvu in številko čipa vzreditelj pošlje na kinološko zvezo, na podlagi tega potem KZS izda rodovnik.

Nega in vzgoja mladičev

Kot nam je zaupala Aleksandra, v njihovi psarni veliko pozornosti namenjajo tudi skrbi za mladiče. »Kar se prehrane tiče, v tretjem tednu začnemo dodajati gosto hrano, kar pomeni, da ne pijejo več zgolj maminega mleka. Nekateri jih hranijo tudi z 'rižolinoti' ali mlečnimi nadomestki. Velikokrat tudi brikete namakamo in jih nato spasiramo, da nastane nekakšna pasta, ki jo mladiči uživajo, preden jim izrastejo zobje in se navadijo le na suhe brikete.« Od samega začetka jih navajata tudi na hišne kletke, vozita jih z avtomobilom, navajeni so na sesalec in na vse druge zvoke v gospodinjstvu, na druge pse, ljudi, otroke, poke ...

Kakšen mora biti predstavnik posamezne pasme določa standard pasme. Če se zopet osredotočimo na labradorce, gre sicer v osnovi za delovno pasmo, a vendarle se labradorci ne delijo strogo na delovno in razstavno linijo. Pravzaprav naj bi bil tipičen predstavnik te pasme lep, torej mora imeti vse vizualne lastnosti, določene za to pasmo in po možnosti na razstavah dosegati visoke uvrstitve, po drugi strani pa mora biti tudi delovno uporaben in to dokazovati na raznih preizkušnjah. »Pri nas se zelo trudimo, da dosegamo to tako imenovano 'obojestransko uporabnost'. Naše psice hodijo na razstave, imajo torej razstavne nazive, hkrati pa se tudi aktivno uporabljajo v delu ter tekmujejo v lovskih tekmah in lovskih preizkušnjah.  Rozi je recimo lanskoletna zmagovalka lovske preizkušnje za prinašalce, Diva je bila eno leto prej zmagovalka, tako da dejansko res res veliko delamo z njimi.«

Prodaja mladičev

Čeprav so cene rodovniških psov relativno visoke (cene labradorcev se pri nas gibljejo med 600 in 1.000 EUR), je povpraševanje veliko, kupci pa prihajajo iz vseh koncev sveta. Vzeditelj ceno postavi na podlagi paritvene kombinacije, torej koliko je odštel za samca in kakšne kvalitete ima samec, seveda pa tudi na podlagi tega, koliko je sam vložil denarja, časa in energije za mladiče.

Seveda ni vsak potencialni kupec primeren, zahteve pa se od vzreditelja do vzreditelja razlikujejo. »Naši mladiči so prodani s kupoprodajno pogodbo, ki vsebuje nekaj zahtev. Ni nam namreč vseeno, komu prodamo psa. Velikokrat nastane problem že pri prvi zahtevi, pomembno nama je namreč, da vsak pes, ki ga prodamo, biva v hiši oziroma v stanovanju, kar pa ni za vsakogar samoumevno, sploh zato, ker je labradorec relativno velik pes. A dejstvo je, da so predstavniki te pasme družinski psi, ki so ves čas v bližini ljudi in četudi ima nekdo velik ograjen ven, bo labradorec najbolj srečen, če bo lahko sledil družinskim članom na vsakem koraku in ne sameval na dvorišču. Druga naša zahteva je, da vsak nov lastnik psu v roku enega leta slika kolke in komolce.« Labradorci namreč sodijo med pasme, ki so bolj nagnjene k obolenjem okostja (displazija kolkov ...) Slikanje je dobro tako za novega lastnika, ki je tako seznanjen z zdravstvenim stanjem psa, kot za vzreditelja, saj ima dokaz nad zdravjem legel.

Preden gredo mladiči v nove domove, jih še enkrat obišče veterinar, ki pregleda oči, ušesa, tačke, kremplje, zobovje in spolovilo, da lastniki dobijo dokazilo, da so prejeli klinično zdrave pse.

Ko nov lastnik podpiše pogodbo in prevzame psa, zgodba še zdaleč ni končana, vzreditelji namreč z vsemi lastniki ohranjajo stike. »Novim lastnikom sva na voljo 24 ur na dan, 7 dni v tednu. Na naju se lahko obrnejo za kakršno koli informacijo, nasvet ... Pogosto nama pošiljajo fotografije, enkrat na leto pa se tudi družimo na pikniku ob rojstnih dnevih mladičev.« Vsak mladiček dobi pred odhodom v nov dom tudi tako imenovan 'puppy paketek', ki pa se vsako leto malce spremeni. Načeloma vsebuje paket pasjo hrano, povodec v barvi ovratnice, sredstvo za razglistenje, igračko, na katero je mladiček navajen, in pa navodila, ki lastnikom močno olajšajo prve korake z novim ljubljenčkom.

Pridobitev vzrejnega dovoljenja in registracija psarne

Vzreja rodovniških psov torej ni mačji kašelj, a če se vrnemo nekaj korakov nazaj ... Kako sploh posameznik lahko postane vzreditelj? V Sloveniji kakšnih posebnih postopkov za pridobitev vzrejnega dovoljenja ni. Vzreditelj lahko postane vsak, ki ima psico oziroma psa z veljavnim vzrejnim dovoljenjem, nam pojasni sogovornica. »Tisti, ki želijo registrirati psarno, pravzaprav je to neke vrste priimek psa, mora pri KZS vložiti dokumentacijo.« Ustrezno izpolnjenemu obrazcu je potrebno priložiti še fotokopijo članske izkaznice društva ali kluba, ki je član KZS ter oboje poslati na naslov Kinološke zveze Slovenije. Vlogo od tam posredujejo na FCI v potrditev. Ko s strani FCI pošljejo potrjeno ime psarne, pošljejo tudi položnico za plačilo registracije psarne. Po prejetju plačila je registracija psarne uspešna in vzreditelj prejme kartonček o registraciji, psarna pa bo objavljena na internetni strani KZS med seznamom psarn registriranih v Sloveniji.

Vzreditelj določi tudi rodovniško ime psa, pri čemer je pomembno, da se vsi psi iz istega legla imenujejo na isto črko. Včasih je bila ta črka določena glede na leto, kar pa ni več nujno. Mnogi se zato ravnajo kar po abecedi. V psarni Funkyland's je bilo zadnje leglo tretje po vrsti, torej se vsi psi imenujejo na črko 'c'. Tisti, ki imajo registrirane psarne, mladičkom poleg imena določijo tudi neke vrste priimek, ki je enak imenu psarne.

Če povzamemo, je vzreja rodovniških psov zelo zahtevna, čeprav za vzreditelje to ni delo, ampak veselje in način življenja.