Agresivno obnašanje pri psih pravzaprav niti ni redek pojav, kar pa ne pomeni, da ima predstavnik katere koli pasme agresijo že v krvi in proti temu ne moremo nič. Pasme, kot so na primer pit bull terier, stafford ali rotweiler, pri mnogih že na prvi pogled vzbujajo strah in trepet, saj imajo zaradi telesnih dimenzij in neslavne zgodovine še danes neupravičeno sloves nevarnih psov, medtem ko za manjše pasme, na primer koker španjele ali višavske terierje, ne bi nihče pomislil, da bi se lahko obnašale agresivno oziroma tudi ko se, lastnik znake agresivnega vedenja zanemarja ali jih preprosto ne prepozna. A ne glede na splošna prepričanja je vedenje psa, pa naj gre za malo kepico ali orjaka, v večini primerov posledica vzgoje in socializacije, pa tudi življenjskih izkušenj, telesnega in duševnega zdravja ter konec koncev prehrane.

Zanimivo, a največkrat je ravno lastnik tisti, ki zavedno ali nezavedno pri svojem ljubljenčku povzroči ali spodbuja agresivno obnašanje, predvsem zaradi neizkušenosti. Ravno zaradi tega je zelo pomembno, da se pred nakupom psa vprašamo, ali imamo dovolj časa, prostora in seveda volje, da bomo za novega ’družinskega’ člana lepo skrbeli in ga primerno vzgajali že od malih tačk, prav tako se moramo pozanimati, ali je izbrana pasma primerna za naš način življenja in v primeru, da sami ne vemo, kako pristopiti k vzgoji, moramo poiskati strokovno pomoč. V kolikor psa kupimo ali posvojimo iz napačnih razlogov, ga zanemarjamo ali pa z njim ravnamo kot z dojenčkom, lahko pričakujemo vse prej kot idealnega pasjega ljubljenčka. In če smo že v začetku zamočili in šele kasneje opazimo, da pes razvija vedenje, kakršno nam ni po godu, je na primer agresiven, je zelo pomembno, da znake agresije prepoznamo in jo na ustrezen način skušamo odpraviti.

Ko je agresivno vedenje posledica strahu ...

Za začetek moramo psa dobro opazovati, v kakšnih razmerah in situacijah postane agresiven in skušati ugotoviti vzrok. Včasih je pes prestrašen ali bolehen in zato sam od sebe sproži agresivnost iz obrambe. Najprej sicer skuša pobegniti pred človekom, živaljo ali predmetom, ki se ga boji, v kolikor pa to ni mogoče, se odzove napadalno. Začne renčati, lajati in se zaganjati v stilu ’napad je najboljša obramba’. Največkrat so prestrašeni psi, ki so imeli v preteklosti zelo slabo izkušnjo v določenih okoliščinah. V kolikor je bil pes že napaden, to močno vpliva tudi na njegovega lastnika oziroma vodnika, predvsem na sprehodu. Ta ves čas trepeta, iz katerega vogala preži nevarnost in psa ne zna pomiriti oziroma mu dati občutka varnosti. Za rehabilitacijo pa je bistvenega pomena ravno to, da lastnik psu skuša pregnati občutek strahu.

Ravno zaradi strahu se zna zgoditi tudi, da pes ugrizne otroka. Majhni otroci namreč nimajo občutka in kar stečejo proti psu, ga objamejo, vlečejo za uhlje in podobno, kuža se tako počuti ogroženo in se odzove napadalno. Na tem mestu je treba še enkrat poudariti, da je zgodnja socializacija bistvenega pomena – tako pri psih kot pri otrocih. Malčka je treba podučiti, kako pristopiti k psu in s tem si bomo prihranili marsikatero nevšečnost, predvsem pa je potrebno tovrstno druženje ves čas nadzorovati.

Socializacija je bistvenega pomena

Zagotovo se zdi, da malce pretiravamo s poudarjanjem pomena socializacije, a dejstvo je, da bo pes brez dvoma razvil oblike vedenja, ki nam ne bodo po godu, v kolikor ga ne bomo socializirali že zelo zgodaj. Zelo pomembno je, da psu že kot mladičku omogočimo čim več pozitivnih stikov z velikim številom ljudi in predvsem z drugimi psi ali drugimi ljubljenčki.

Odnos do drugih psov je zelo pomemben in številni pasji lastniki imajo kasneje težave s svojim kužkom zato, ker se drugih psov ali boji ali je do njih napadalen. Ravno zato večina kinologov in pasjih inštruktorjev priporoča, da se pasjega mladička že po desetem tednu starosti vključi v ’igralne urice’, kjer se psi navajajo eden na drugega in se učijo pasjega jezika. Druga pomembna stvar, na katero je treba navajati psa od malih nog, je kot rečeno odnos do drugih ljudi - do teh naj bo vaš kuža prijazno ravnodušen. Nikakor ni prav, da skače na človeka oziroma obiskovalca ter ga od glave do pet preliže, čeprav se komu to morda zdi prikupno. O tem, da nikakor ne sme renčati na ljudi, pa verjetno ni treba izgubljati besed. Ko je kuža še majhen, povabite na obisk čim več ljudi in jih prosite, da ogovorijo vašega psa in ga pobožajo. Ob tem opazujte njegovo vedenje in ga, če bo treba, ob tem pravilno popravljajte.

Pes želi biti dominanten

Nekateri psi so zelo samozavestni, dominantni in odkrito napadalni, želijo biti prvi pri posodi s hrano, skušajo prevladati v družbi drugih psov, tudi tistih enake velikosti ali celo večjih. Dominantnost lahko povzročajo še spolni hormoni. Oblika agresije, ki je posledica dominantnosti, izhaja iz dejstva, da so psi načeloma krdelne živali. To se pozna recimo pri volkovih, ker živijo v divjini. Pri udomačenih psih se pojavlja redkeje, a vendarle je ne smemo zanemariti. Vidna je predvsem takrat, ko je pes v družbi drugih psov enake velikosti ali v istem gospodinjstvu sobiva z več psi. Takrat je, kot rečeno, prvi pri posodi za hrano, prvi mora pozdraviti lastnika … A eno je, če pes želi biti ’gospodar’ med pripadniki svoje vrste, čisto nekaj drugega pa je, ko postane gospodar v hiši in ne upošteva hišnih pravil, temveč počne, kar se mu pač zljubi. Za to je kriva predvsem neprimerna vzgoja oziroma dejstvo, da mu je bilo že od malih tačk vse dovoljeno. Težko je psu, ki je od nekdaj spal na kavču, nenadoma to prepovedati. Tako se lahko zgodi, da ta renči na lastnika ali ga celo ugrizne, v kolikor bi ta želel izsiliti drugačno vedenje. Tu je treba nemudoma ukrepati!

Ko pes stopi v bran ...

Zelo pogosta je tudi oblika agresije, ki je posledica teritorialnosti. Gre za to, da pes brani svoje območje in svojega lastnika. Od tu na primer izhaja lajež na poštarja. A čeprav se zdi, da je opozarjanje na nevarnost s strani našega ljubljenčka v primeru varovanja ’ozemlja in lastnine’ pozitivna navada, ni vedno tako. Pes namreč velikokrat ne razlikuje, kateri obiskovalci so dobrodošli in kateri ne, zato lahko napade po nepotrebnem, mi pa si zaradi tega nakopljemo številne nevšečnosti. Tu je najbolj priporočljivo psa vzgojiti tako, da bo lastnika dojel kot ’vodjo krdela’ in ga na prihod tujca opozoril zgolj z laježem, ne bo pa se takoj vanj zaganjal in ga skušal napasti. Podobno je, ko govorimo o zaščitništvu. Če pes začuti, da je lastnik v nevarnosti, ga brani. V resnično nevarnih situacijah je tovrstno vedenje sicer dobrodošlo, a velikokrat je tako, da pes ne razlikuje, ali gre za resno nevarnost. Ravno zato je pomembno, da lastnik psu zna jasno sporočiti, da ni v nevarnosti ter da v tem primeru agresivno vedenje ni zaželeno.

Če povzamemo, je v primeru, ko pes že razvije agresivno vedenje, najprej treba  prepoznati vzrok, sicer težave ne moremo odpraviti. In ko ugotovimo, v katerem grmu tiči zajec, se reševanja težav lotimo ’z glavo’, počasi in vztrajno. Ne uporabljamo agresivnih metod, ampak se sprva skušamo izogibati situacijam, za katere mislimo, da bodo pri našem psu povzročile agresivnost, skušajmo ga zamotiti z igro ter ga prevzgojiti s pozitivno motivacijo, na primer s priboljški. Ta metoda se je izkazala za zelo uspešno pri ’preganjanju’ strahu. Predvsem moramo biti potrpežljivi, vztrajni ter našemu kosmatincu nuditi veliko ljubezni. Konec koncev se je v primeru, ko nobena izmed metod ne deluje, najbolje posvetovati z veterinarjem oziroma s strokovnjakom za pasje vedenje.