Drage bralke in bralci, naši zvesti sledilci. Veseli nas, da ste se aktivirali in izbrali ime našega novega projekta. Z veliko prednostjo ste izbrali ime Tačke niso igračke, kar nas navdaja z veliko mero optimizma, da se vendarle tudi v naši družbi zavemo, da živali niso zgolj igrače, predmet, ki si ga lastimo, pač pa so čuteče bitje, s katerim si delimo košček na našem skupnem planetu. 

Zato si bomo še toliko bolj prizadevali s projektom širiti sporočilo, da mora biti sočutje do vseh živih bitij eden od ključnih temeljev naše družbe. Velik filozof in mislec Immanuel Kant je nekoč dejal, da lahko sodimo človeka po tem, kakšen ima odnos do živali. 

Letošnje leto je po podatkih in odzivih zavetišč za živali katastrofalno. Zavetišča pokajo po šivih, na ulicah, v gozdovih in celo v smetnjakih dnevno najdejo zavržene in zanemarjene mačje mladiče, kljub prepovedi pa na verigah in v nehumanih razmerah počasi umirajo privezani lastniški psi. Kaj to govori o nas kot družbi?

Ob vseh dostopnih možnostih za sterilizacijo in kastracijo imajo lastniške mačke večkrat na leto mladiče, ki jih potem skrbniki, ki si tega imena ne zaslužijo, raje zavržejo in prepustijo umirati v mukah, ker nimajo toliko empatije, da bi mačko sterilizirali in s tem preprečili nezaželena legla. 

Še vedno so primeri, ko lastniki svoje pse zapirajo v mini pesjake in jim odvzamejo vsak človeški stik, ali pa jih privežejo na verigo in jim namenijo občasne obroke. Kje je tukaj trohica sočutja? Kako strahovita je misel na to, kakšno osebnost ima lastnik takšnega psa? 

Odnos, ki ga gojimo do živali – bodisi domačih, divjih ali rejnih – je pogosto ogledalo naše širše družbene etike in sočutja. Na žalost pa je ta odnos pogosto prepleten z ignoranco, pomanjkanjem empatije in prelaganjem odgovornosti.

Društva za zaščito živali in zavetišča s podporo prostovoljcev ter donatorjev finančnih sredstev, materiala in hrane rešujejo, kar smo kot družba zavozili. Nanje se prelaga odgovornost, ki bi morala biti del vseh nas, celotne družbe. Odvisni od lastne iznajdljivosti, pomoči občine in (ne)posluha države sanirajo naše grehe. Vsakič, ko vidite zapuščeno žival in se obrnete stran, ste sokrivi za njeno trpljenje. Vsakič, ko zbijete žival in ji ne nudite pomoči, ko hudo ranjena leži nekje v jarku ob cesti, ste pogrnili kot (sočutno) bitje. V Italiji je to kaznivo dejanje, pri nas žal ne. Vsakič, ko v želji, da bi privarčevali nekaj sto evrov kupite pasemskega psa brez rodovnika (takšni v resnici sploh ne obstajajo), ste podprli dobičkonosno in predvsem nezakonito trgovino, kjer 'štepajo' pse, ki niso ustrezno zdravljeni in oskrbljeni. Ne dolgo nazaj so sprejeli kar 16 takšnih psov, ki so bili namenjeni za prodajo, v enem najglasnejših in najbolj aktivnih zavetišč v Sloveniji – Zavetišču Horjul. Žal jih je bilo vseh 16 hudo bolnih in kužnih, le 11 jih je še živih. 

Čigavo neodgovornost tukaj rešuje zavetišče? Če ste pomislili le na prodajalca in dobičkarja, ki je upal na več tisoč evrov lahkega zaslužka, ste se zmotili. Prav vsak od vas, ki je prek spleta kupil takšnega psa, je soodgovoren, da ta nezakonita trgovina še vedno cveti. Psi in zavržene nebodigatreba mačke pa umirajo pred našimi očmi. Pa saj so samo živali, se še vedno vse prepogosto sliši v naši družbi.

Živali nas obkrožajo na vsakem koraku in sramotno smo jim šELE marca 2020 z zakonom priznali, da so čuteča živa bitja in ne več stvari, objekti, kot npr. avto. Pa še tega ima večina raje in mu nameni več denarja ter časa kot pa lastni živali, ki mu vrača ljubezen in kljub slabemu odnosu lastnika do nje brezpogojno vdanost in zvestobo. Živali so naši spremljevalci, del narave, ki jo uničujemo, in vir prehrane, ki ga jemljemo samoumevno. Zgodovina človeka je tesno prepletena z živalmi, saj so nam pomagale preživeti in sooblikovati naš svet. Kljub temu pa je danes naš odnos do njih poln protislovij.

Če do hišnih ljubljenčkov zmoremo čutiti ljubezen in jih tretiramo kot člane družine, pa imamo na drugi strani živali, ki jih izkoriščamo za hrano, oblačila, testiranje in zabavo. Tovrstno razlikovanje, kjer se določene živali obravnavajo kot bolj pomembne, druge pa kot sredstvo za dosego naših ciljev, kaže na pomanjkanje globljega razumevanja in spoštovanja živalskega sveta.

Največji izziv, s katerim se sooča sodobna družba, je pomanjkanje empatije. Ta se ne kaže le v odnosu do živali, temveč tudi v medčloveških odnosih in odnosu do okolja. Empatija je sposobnost, da se vživimo v čustva in potrebe drugega bitja, ne glede na to, ali gre za človeka ali žival. Če si upate priznati ali ne, naša družba je bolna in glavni simptom te bolezni je nezmožnosti človeštva, da vidi svet tudi iz perspektive drugih živih bitij.

Zato naj poleg vzgoje v družini tudi vrtci in šole učijo otroke, kako ravnati z živalmi, kako razumeti njihova čustva in potrebe ter zakaj je pomembno, da spoštujemo vse oblike življenja. Uvedba več izobraževalnih programov o etičnem ravnanju z živalmi v šole bi lahko igrala ključno vlogo pri oblikovanju nove generacije, ki bi imela bolj spoštljiv odnos do živalskega sveta.

Poleg tega je potrebna tudi večja osveščenost o vplivu naših vsakodnevnih odločitev. Vsak posameznik lahko s svojim načinom prehranjevanja, nakupovalnimi navadami in odnosom do okolja vpliva na življenje milijonov živali. Vegetarijanstvo, veganstvo ali vsaj zmanjšanje porabe mesa je korak, ki lahko bistveno prispeva k zmanjšanju trpljenja živali. Prav tako pa lahko kupovanje izdelkov, ki niso testirani na živalih, ter podpora etičnim kmetijam ali lokalnim proizvajalcem, prinesejo pozitivne spremembe.

Morda res ne bomo rešili vseh trpečih in zavrženih živali, a če nam uspe rešiti eno, smo na pravi poti. Podprite naš projekt, delite objave, da dosežemo čim več ljudi, pomagajte osveščati in izobraževati, sodelujte in z nami delite svoje zgodbe posvojitev, da bodo navdihnile še koga, da stori podobno dejanje. S svojo zgodbo pokažite, da so živali res čuteča bitja. Veseli bomo vsake vaše zgodbe in fotografije vašega družinskega člana. Verjamemo, da je v naši družbi veliko sočutnih ljudi in da smo skupaj močnejši!

Naj zaključimo z mislijo Zavetišča Horjul ob svetovnem dnevu živali: "Če bi vsakdo dobro poskrbel za tiste živali, ki si jih omisli, pa če okolica pri drugače ravnajočih ne bi bila tiho (iz sto različnih razlogov), bi vsi problemi izginili. Zavetišč sčasoma tako ne bi potrebovali oz. v le omejenih primerih. Želimo si, da bi se vsi skupaj premaknili v tej smeri."

K tem željam se pridružujemo tudi v našem uredništvu. Želimo si, da zavetišča sploh ne bi bila več potrebna in da bi si prostovoljci, ki rešujejo našo neodgovornost, končno lahko odpočili.