Fižol so v Evropo v 16. stoletju prinesli pomorščaki, sicer pa so njegova domovina tropska in subtropska gozdna območja Srednje in Južne Amerike. Danes ga pridelujejo po vsem svetu in tudi pri nas je zelo priljubljen, razširjen, poleg tega pa ga je enostavno pridelati. Nekoč je fižol veljal za hrano ubogih; revni ljudje si niso mogli privoščiti mesa, zato je bil nekakšen nadomestek mesne hrane.

Resda je fižol bogat z beljakovinami, a so mu dolgo očitali, da nima tako popolne beljakovinske sestave kot meso.

Danes velja za nenadomestljivo zelenjadnico, saj po kakovosti in vsebini hranil prekaša večino druge zelenjave, res pa je, da se ga mnogi raje izogibajo, ker naj bi pospeševal tvorbo plinov.

V osnovi fižol delimo na visokega in nizkega, sicer pa obstaja malo morje sort in tudi na vrtu naših vrtičkaric jih raste kar precej. Metka pravi, da so njej najljubše stare domače sorte, med katere sodijo maslenec, kiflar, cipro, jabelski pisanec, češnjevec ter jeruzalemski, okusne in uporabne pa so tudi ostale. A če posplošimo je kot rečeno vsem vrstam fižola skupno to, da so bogate s hranili. Izmed vse zelenjave fižol vsebuje največ beljakovin, ne smemo pa pozabiti niti na pomembne količine kalcija, magnezija, folata, kalija, mangana (mikroelement za rast las), molibdena (za presnovo) in železa, ogljikovi hidrati pa so bogato naloženi v obliki škroba. Vsebuje tudi provitamin A, vitamine skupine B, kot tudi vitamina C in E.

Zaradi vsebnosti omenjenih sestavin ima tudi zdravilne učinke, med drugim naj bi ščitil pred mnogimi kroničnimi boleznimi, debelostjo, zmanjševal naj bi tveganje za rakava obolenja in bolezni srca, pomlajeval celice, zniževal holesterol, odličen je tudi za sladkorne bolnike, pomaga pri prebavnih težavah, težavah z jetri, mehurjem in ledvicami, deluje poživljajoče in odvaja vodo iz telesa.

Glede na vse pozitivne učinkovine si ga torej privoščite brez slabe vesti, če nimate idej, na kakšen način bi ga pripravili, pa si nekaj okusnih receptov lahko preberete TUKAJ!