Je prava zakladnica vitaminov in mineralov, učinkovit naj bi bil v boju z rakavimi obolenji, zmanjšuje tveganje za bolezni srca in ožilja, pomaga pri uravnavanju zdrave telesne teže in ima še malo morje pozitivnih učinkov na naše zdravje, konec koncev pa je okusen in osvežilen, torej pravo ’zlato’ na krožniku.

Slast in zdravje v enem

Paradižnik vsebuje okoli 94 odstotkov vode, okoli odstotek beljakovin, 0,3 odstotke maščob in 4 odstotke ogljikovih hidratov, ima pa tudi nizek glikemični indeks (30) in je idealno živilo ne samo za tiste, ki skrbijo za svoje zdravje, pač pa tudi za tiste, ki želijo izgubiti kakšen kilogram. Poleg vitaminov kot so magnezij, kalij, cink, vitamin A in C, mangan in ostali, pa vlada likopen. Likopen (karotenoid) daje paradižniku rdečo barvo in največ pripomore k zdravju.

Veliko raziskav je dokazalo, da ljudje, ki pogostokrat ugriznejo v paradižnik, veliko redkeje umirajo za vsemi oblikami raka v primerjavi s tistimi, ki uživajo malo ali nič paradižnika. Likopen torej uspešno ščiti pred vrsto rakavih obolenj in srčno-žilnih bolezni, hkrati pa ščiti tudi kožo pred UV-žarki, deluje proti migreni in varuje pred poškodbami mišic. Zaradi vsebnosti vitaminov B-kompleksa paradižnik blagodejno vpliva tudi na kožo, lase in nohte, kalij pa skrbi, da celice dobijo dovolj hrane, poleg tega pa iz telesa odvaja vodo. Kalcij prispeva k boljši zgradbi kosti, zaradi česar lahko zaključimo, da je paradižnik priporočljivo uživati tudi kot preventivo pred osteoporozo.

Obstaja več vrst

Obstajajo različne sorte paradižnika, ki se med seboj razlikujejo bolj po obliki in barvi, manj pa po vsebini ter hranilnih vrednostih: od volovskega srca, ki z velikimi, mesnatimi plodovi v odtenku rožnate barve najbolj tekne v solati, do sorte za pelate, češnjevega paradižnika in celo rumeno-zelenega paradižnika, vse bolj priljubljena je tudi na japonskem vzgojena hibridna sorta momotaro s prav tako velikimi, mesnatimi plodovi, ki so s čvrsto kožico odporni na pokanje.

Izbira sadike

Sončni dnevi ob koncu maja ali v začetku junija so pravi čas za sajenje paradižnikov na prosto. Paziti moramo le, da bo vreme dovolj stabilno z nočnimi temperaturami, ki ne padajo pod 12 stopinj Celzija.

Ob izbiri sadik – če jih nismo iz semena vzgojili sami, te lahko kupimo na tržnici ali v vrtnariji – pazimo na to, da bodo rastline močne, temnozelene. Steblo mora biti čvrsto, listi pa blizu skupaj. Tudi če je na ta račun sadika malo manjša, bo na dolgi rok uspevala bolje od ’pretegnjenih’ visokih rastlin.

Kar zadeva vrsto, je izbira prepuščena predvsem osebnemu okusu. V srca marsikatere družine se je zasidrala sorta volovsko srce, ki z velikimi, mesnatimi plodovi v odtenku rožnate barve najbolj tekne v solati. Vse bolj priljubljena je tudi na japonskem vzgojena hibridna sorta momotaro s prav tako velikimi, mesnatimi plodovi, ki so s čvrsto kožico odporni na pokanje.

Okusni, hkrati pa zelo dekorativni so češnjevi paradižniki (na primer sorta red berry); njihovi plodovi so, kot pove ime, veliki kot večja češnja, na eni rastlini pa jih lahko hkrati zori več sto. Obstajajo tudi vrste, ki z rumenimi, hruškastimi plodovi bolj kot na češnjo spominjajo na majceno kutino – tudi te so čudovite za poletne mešane solate ali narezke.

Sajenje

Pomembno je, da paradižnike sadimo v toplo zemljo. Sadike (odvisno od sorte) zakopljemo 40 do 60 cm narazen globoko v zemljo. Paradižnik namreč korenine lahko razvije tudi iz stebla in bo, če ga bomo posadili bolj globoko, odpornejši na sušo. Da bo v zemlji večja površina stebla, sadike zakopljite postrani. Nič ne de, če bodo na začetku izgledali nenavadno. Po nekaj sončnih dneh se bodo rastline postavile navpično, proti soncu.

Paradižnike sadimo vedno na toplo, sončno mesto, pri izbiri gredice pa upoštevamo princip kolobarjenja – nikoli na isto mesto kot preteklo leto. Izogibajmo se tudi sajenju v zemljo, kjer je preteklo sezono rasel krompir, saj imata s paradižnikom nekaj skupnih škodljivcev.

Vzgoja

Sonce, voda, opora. To so (v poljubnem vrstnem redu) tri stvari, ki jih paradižnik potrebuje za bujno rast. Oporo – količke, h katerim rastline pritrdimo s široko vrvico, trakovi stare srajce ali pižame – že v začetku prilagodimo končni velikosti rastlin, če jih bomo menjali kasneje namreč tvegamo poškodbo korenin.

Ko temperature postanejo res visoke, zemljo pod rastlinami zastiramo s slamo, da v njej zadržimo vodo. Paradižnike predvsem v času cvetenja zalivajmo obilno, vedno pa zgodaj zjutraj in pri tem nikoli ne močimo rastlin.
Zalivanje (ali tudi poletna nevihta) sredi vročega dne namreč povzroči temperaturni šok, zaradi katerega plodovi radi popokajo.

Redno odstranjevanje listov s paradižnikovih rastlin je priporočljivo iz dveh razlogov: prvič, ker se na spodnjih listih najhitreje razvijejo plesni, drugič pa, ker s tem rastlino ’prepričamo’, da energijo usmeri v plodove. Z odstranjevanjem spodnjih listov začnemo, ko je rastlina visoka okoli 10 cm in odstranimo vse liste pri tleh. Ti so namreč zaradi vlage in sence zelo izpostavljeni gnitju, poleg tega pa nanje lahko pridejo tudi bolezni in škodljivci iz tal.
Za obilnejši pridelek odstranjujemo poganjke, ki poženejo na stiku dveh vej, saj ti ne bodo pognali plodov, rastlini pa bodo odžirali dragoceno energijo. Pri odstranjevanju ostalih listov se učimo iz izkušenj: pametno jih je odstranjevati, da bomo s tem plodove izpostavili soncu, po drugi strani pa rastlina liste nujno potrebuje za fotosintezo, zato pri obtrgovanju ne bodimo preveč radikalni.

Obiranje

Kdaj jih boste obirali, je odvisno od vrste paradižnika – nekateri rodijo že v začetku julija, drugi še do septembra. Pazite le na to, da se na vrt ne boste odpravljali tik po dežju. Ko so rastline mokre, se jih namreč ni pametno dotikati, saj se bodo listi ob tem zlepili in začeli gniti. Pa še nekaj: preden se boste popoldne podali na vrt po sestavine za svežo solato, slecite svetla, občutljiva oblačila. Paradižnikova rastlina namreč ob dotiku spusti rumenkastozelen prah, ki ga boste s svilene bluze ali novih lanenih hlač le s težavo odstranili.

Paradižniki v loncih

Paradižniki bodo zelo zadovoljno rasli in bogato obrodili tudi v loncih na sončnem balkonu ali terasi, le dovolj vode jim moramo zagotoviti.

Kako sušiti paradižnike?

Če imamo svežih paradižnikov več kot jih lahko sproti porabimo, potem ti kar kličejo, da jih pripravimo za zimo. Eden izmed načinov shranjevanja je sušenje. Sušimo lahko zrele mesnate paradižnike, na primer v sušilniku; ta pride prav, ker je neodvisen od vremena. Če nimamo sušilnika, smo lahko iznajdljivi in uporabimo pladenj ter mrežo iz pečice. Na gosto naložimo na krhlje narezane pelate in jih izdatno posolimo.

Če vam je všeč, lahko dodate lističe žajblja, vejice rožmarina ali stroke česna. Pladenj pokrijemo z mrežo, da ga zaščitimo pred mrčesom, zvečer pa pospravimo pred vlago. Paradižnik je suh čez približno dva do tri dni, ko je na otip kot posušena marelica. Takšnega nato vložimo v olivno olje.

Naredimo okusno omako

Paradižnik narežemo na kocke in ga damo kuhati. Kuha se toliko časa, da voda nekoliko povre. V posodo dodamo še olivno olje. Po želji lahko omako tudi pretlačimo. Ko je nared, jo nalijemo v kozarce in že imamo odlično omako za pice, testenine in pestro paleto drugih okusnih jedi – pustimo domišljiji prosto pot. Ob toplotni obdelavi in manjšemu dodatku maščobe naše telo paradižnike veliko bolje absorbira.