Slovenija – zakladnica semen zelenjadnic

Slovenija je prava zakladnica semen nekaterih zelenjadnic. Če pogledamo, pri katerih vrstah vrtnin najdemo domače, udomačene in avtohtone sorte, vemo tudi, kaj so naši predniki nekoč jedli. Prav gotovo ni dvoma, da sodi solata med te vrtnine, brez katerih Slovenci ne moremo. Zato se da v Sloveniji kupiti tudi kar nekaj avtohtonih, domačih in udomačenih sort, veliko avtohtonih sort pa najdemo tudi po kmetijah.

Nekatere izmed teh sort so potem domači žlahtnitelji še izboljšali. Tako so nastale domače sorte.

Udomačene sorte pa smo že pred več desetletji posvojili in jih imamo danes za svoje. Pogosto nam že sama imena kažejo, da niso iz naših krajev.

Katere solate pridelujemo?

Braziljanka je znana po vsem svetu in seveda neprekosljiva tudi pri nas. Prepričana sem, da je tudi udomačena sorta braziljanka pravzaprav samo ljubljanska ledenka, ki so jo naši predniki pri izseljevanju v ZDA vzeli s sabo, potem pa se je k nam vrnila pod drugim imenom. Obe sorti bi morali imeti rahlo rdečkast listni rob, ki pa je veljal za nezaželenega pri prodaji na tržnici. Zato je nekje okoli leta 1985 izginil.

Krhkolistno udomačeno sorto braziljanko sejemo zgodaj spomladi.

Ljubljanska ledenka je glavnata krhkolistna solata, namenjena predvsem spomladanski in jesenski pridelavi. Njen list je krhek a ne trd, rumeno zelene barve, ki je tudi najbolj priljubljena pri nas.

Ljubljanska ledenka z bolj izenačenim pridelkom je leda. Po videzu je podobna ljubljanski ledenki, je pa bolj izenačena in nekoliko bolj rodna. V poletni vročini obe radi uideta v cvet. Če pa si vzgojimo sadike nekje, kjer sonce ne pripeka tako močno, potem bo takih rastlin manj. Vendar velja, da sta namenjeni setvi od začetka januarja za pridelavo v rastlinjakih do sredine maja na prostem, potem pa ponovno od začetka do konca avgusta za jesen.

Spomladi in jeseni sejemo še dve mehkolistno sorti solate, ki sodita med udomačene sorte, to sta atrakcija in majska kraljica. Slovenci nismo veliki ljubitelji mehko listnih solat, a če so komu prav posebej všeč, jih lahko ponovno poseje tudi v avgustu pa vse do začetka septembra.

Solate, ki prenašajo vročino

Za poletne setve so namenjene druge sorte solat, ki pa jih že lahko rečemo udomačene, to so predvsem dalmatinska ledenka, unicum in great lakes. Po imenih vemo, da ne izvirajo iz naših krajev, jih pa sejemo pri nas že najmanj 50 let, zato jih s vso pravico imenujemo udomačene.

Dalmatinka je krhkolistna, glavnata solata temno zelene barve. Great lakes je ravno tako glavnata solata s krhkim listom zelene barve in močno narezljani listnim robom. Zanj je značilno, da raje zgnije, kakor pa požene cvetno steblo. Unicum pa naredi nekoliko izdolžene glave svetlozelene barve z značilnimi redkimi rdečimi pegami.

Vsi tri sorte sejemo od sredine maja pa do sredine julija in odlično prenašajo poletno vročino.

Čeprav smo Slovenci eni izmed redkih, ki sejemo še prezimne sorte solat, avtohtonih sort nimamo. Prav posebej smo navezani na dve sorti, ki sta nekoč bili »naši«, sta pa iz sosednje Hrvaške. To sta posavka in vegorka. Ali sta že udomačeni ali ne, bi težko sodila, pri nas pa ju sejemo približno 25 let. Prva je povsem enaka kakor dalmatinska ledenka, le da prezimi, druga pa je prezimna unicum. V jeseni, konec septembra sejemo še dve udomačeni sorti mehkolistnih solat, to sta zelena nansen in rdečkasta zimska rjavka.

Ustrezna zaščita z zastirkami

V primeru težav s polži solato obdamo z zeleno zastirko iz bezgovih listov in poganjkov, gozdne praproti ali pokošene bele gorjušice. Zastirko moramo najmanj enkrat na teden obnoviti.

Da bo solata lepo uspevala, da bomo imeli manj dela in predvsem, da bomo lahko tla okoli nje ustrezno obdelovali, zastirali in ne nazadnje tudi namakali, solato VEDNO sejemo v vrstice. Te naj bodo vsaj 30 cm narazen, v vrsti pa sadike redčimo ali sadimo prav tako vsaj na 30 cm. Koreninske uši in pogosto gnitje solate so znak, da na vrtu gnojimo preveč. Najhitreje nam to pokaže ravno solata.