Redkev v prehrani in zdravilstvu uporabljajo že od pradavnih časov. Podobe na stenah templjev in grobnic pa dokazujejo, da so redkev poznali že stari Egipčani. Redkev s čebulo in česnom naj bi namreč Egipčani uživali za moč medtem, ko so gradili Keopsovo piramido. Jed naj bi bila tudi nasploh zelo priljubljena med njimi. Poleg moči naj bi po njihovem prepričanju vračala tudi zdravje in vitalnost. Z gojenjem redkve pa so se ukvarjali tudi Grki in Rimljani.

Kako izgleda?

Redkev razvije rozeto iz krpatih, pernatih listov in ima močan koren, ki je po obliki lahko čepast ali vretenast, cilindrast, ovalen ali valjast, odvisno od sorte, zraste do 30 centimetrov in je bele barve. Za debelo lupino, ki je groba ali gladka, je belo meso.

Zgodnje sorte sejemo takoj, ko postanejo tla primerna za obdelavo. Spomladanske sorte so bolj odporne na nizke temperature, medtem ko je kasneje bolje posejati poletne redkvice, ki lažje prenašajo vročino. Semena posejemo ena do dva centimetra globoko. Če je na vrtu dovolj prostora, jih razredčite tako, da bo med rastlinami pet do sedem centimetrov prostora.

Črne, rdeče, rumene, zelene

Ko­re­ni red­kev so raz­lič­nih barv, od bolj zna­ne čr­ne do vi­jo­lič­ne, pa manj zna­ne ru­me­ne in ze­le­ne bar­ve. Poznamo tudi orien­tal­ske redk­ve s po­dol­go­va­ti­mi be­li­mi go­mo­lji in ve­li­ke zim­ske redk­ve. Prav tako so redkve raz­lič­nih ve­li­ko­sti: dol­ge so tudi do sto centimetrov, 50 in krajše 23 centimetrov.

Zelo bogata s hranili

Redkev vsebuje ogljikove hidrate in beljakovine. Sicer pa je tudi bogat vir kalcija, kalija, fosforja,natrija, železa in vitamina C. Večinoma jo uživamo surovo, kot nadev za kruhek ali v sendviču ter s soljo, sladkorjem, kisom ali limoninim sokom. Pripravimo si jo lahko tudi v solati.