Imajo liste, nameščene v manjše ali večje rozete, nimajo pa trnjev ali bodic. Zanje je značilno, da – poenostavljeno rečeno – živijo od zraka. Govorimo o tilancijah, ki jih uvrščamo med epifitne rastline, kar pomeni, da nimajo korenin v zemlji, ampak so pritrjene na druge rastline, na primer na drevesa ali grmovnice. Vendar to ne pomeni, da so paraziti; rastejo namreč samostojno, njihove korenine pa služijo samo za oprijemanje. Hranljive snovi za rast in razvoj jim torej nudita deževnica in zračna vlaga.

Za epifite je značilno, da vodo zbirajo v posebnih razvitih delih rastline in jo tam skladiščijo. Listi, ki vsrkavajo vodo, so lijakasti ravno zato, da jo v spodnjem delu zbirajo ter jo usmerjajo proti koreninam. Prednost teh rastlin pred tistimi, ki imajo korenine v zemlji, je v tem, da se ponavadi nahajajo visoko, kjer je veliko svetlobe, in jih rastlinojede živali ne dosežejo. Njihova negativna plat je v tem, da lahko poškodujejo svoje gostitelje, če jih je preveč na kupu in rastejo zelo na gosto. Epifitov je več vrst, v zmernem zemeljskem pasu rastejo mahovi in lišaji, v vlažnem tropskem zemeljskem pasu pa so znani epifiti kaktusi, orhideje in bromelije. Tilancije sodijo med slednje, teh pa je več kot 500 vrst. V grobem oziroma glede na območja, kjer rastejo, ločimo zelene ter sive in srebrno bele tilancije. Zelene rastejo v bolj nižinskih predelih tropskega in subtropskega podnebja in jih pozimi lahko hranimo pri temperaturi nad 15 °C, sive in srebrno bele pa rastejo v sušnih, stepskih ter planinskih predelih, te lahko prezimujemo pri temperaturi nad 8 °C.

Tilancije so trpežne in nezahtevne rastline, ki so lahko odličen dekor v vsakem stanovanju, saj dobro prenašajo naše vremenske razmere. Kljub temu potrebujejo nekaj naše pozornosti. Kadar je toplo in sončno, jih moramo vsak dan pršiti, v primeru oblačnosti in nižjih temperatur pa jih pršimo le vsak drugi ali tretji dan in manj intenzivno. Tilancije so zelo odporne na rastlinske bolezni, a kadar jih napadejo uši, te odstranimo ročno, nikar jih ne škropimo s strupi. Paziti moramo tudi, da se v njihovih listih predolgo ne zadržuje voda, sicer lahko zgnijejo. Matična rastlina se po cvetenju počasi posuši, če ima pogoje, pa naredi nove poganjke, ki rastejo naprej.

Če bi torej želeli malce drugačen okras, ki bo v vaš dom vnesel svežino in ’življenje’, si le omislite nekaj tilancij.