Ideja, da bi športniki, ki se udeležijo olimpijskih iger, namesto v hotelih, hostlih in raznih drugih objektih, kjer je bilo možno organizirati ležišča za več oseb hkrati, bivali v posebej za njih zgrajenih bivališčih v olimpijski vasi, je plod soustanovitelja Mednarodnega olimpijskega komiteja Pierra de Coubertina. Ta je idejo predstavil leta 1894, ko je bilo znano, da bodo leta 1924 poletne OI potekale v Parizu. Njegova želja je bila, da bi bili športniki združeni na enem mestu, tam pa bi jim poleg prenočišč nudili tudi vso hrano in prostor za rekreacijo.

Prve olimpijske vasi po koncu tekmovanja porušili

Za idejo naj bi se skrivala tako finančni izračun kot tudi ideja povezovanja, saj je De Courbertin izračunal, da bo ceneje nastaniti športnike v novih, začasnih strukturah kot v hotelih, prav tako je ocenil, da bo življenje v vasi prispevalo k večjemu občutku povezanosti med mednarodnimi tekmovalci. 

Zanimivo je, da so objekte v prvih olimpijskih vaseh po koncu iger odstranili. 

Preobrat leta 1952, v ospredju ideja trajnosti

Šele leta 1952, ko so OI potekale v Helsinkih na Finskem in so imeli kar dve olimpijski vasi, so se odločili, da bodo del objektov uporabili tudi po koncu tekmovanja. To so bile torej prve OI, kjer so olimpijsko vas gradili z mislijo, da bodo objekte in prostore ohranili ter uporabili po koncu OI. 

Po terorističnem napadu na OI leta 1972 v Münchnu so pri načrtovanju olimpijskih vasi imeli v mislih predvsem varnostne elemente. Tako so vasi postajale vse bolj zasebne, torej relativno ločene od javne sfere. Strogi varnostni ukrepi pa se zadnje desetletje še povečujejo, kar pomeni, da je močno omejeno, kdo sploh lahko vstopi v olimpijsko vas.

V zadnjih dvajsetih letih se gostiteljska mesta vse bolj ukvarjajo, kako z gradnjo tako velikih naselij zadostiti zahtevam trajnosti, pri čemer so glavno vodilo koristi, ki jih bodo po končanih igrah od objektov imeli prebivalci gostiteljskega mesta. Mnogi pri načrtovanju olimpijskih vasi upoštevajo tudi idejo revitalizacije zapuščenih in zapostavljenih območij, ki pa žal v praksi ne zaživi. 

Pariz 2024: tri vasi in obljube o novih socialnih stanovanjih

Tak primer bodo, kot kaže, tudi letošnje tri olimpijske vasi v Parizu. Kot poroča BBC, so vse tri vasi razporejene po severnih predmestjih Saint-Denis, Saint Ouen in L'Île-Saint-Denis, ki so del departmaja Saint-Seine-Denis. Vasi bodo med OI gostile 4.250 športnikov, med paraolimpijskimi igrami pa 8.000 športnikov. S preureditvijo nekdanjih propadajočih industrijskih objektov v objekte in nastanitve za športnike so zagotovili zahtevam trajnosti, žal pa so z urbano regeneracijo prisilno izseljevali tamkajšnje prebivalce, v veliki meri migrante, ki so morali poiskati nova začasna bivališča. To je dvignilo tudi veliko političnega prahu, saj so zagovorniki človekovih pravic francoske oblasti obtožili diskriminacije in gentrifikacije, kar lahko vodi do prisilne izselitve najbolj ranljivih ljudi iz območja. Po očitkih na eni strani pa se država po drugi strani hvali, da bo po koncu iger prebivalcem na voljo med 3000 in 5000 novih socialnih stanovanj. 

Številni strokovnjaki za urbani razvoj opozarjajo, da olimpijske vasi vedno znova obetajo veliko, tudi letošnji Pariz ni izjema, vendar se zapuščino gostiteljskega mesta lahko oceni šele 10 do 20 let po koncu iger. Po mnenju poznavalcev je Barcelona verjetno najboljši primer vasi, ki je bila preoblikovana v uspešno mestno četrt, ki je hkrati izboljšala obalno območje. Obljube o več 10 tisoč socialnih stanovanjih so se izjalovile tako v Atenah, kjer so poletne OI potekale leta 2004, kot tudi v Londonu (OI 2012) in Riu de Janeiru (OI 2016). Cene stanovanj so po koncu iger skočile v nebo, kljub potrebam po stanovanjih pa je skoraj polovica vseh stanovanj praznih.