»Zjutraj je Liam prišel k meni, me je objel in rekel ’mami, ne biti žalostna. Ati nas sedaj čuva, ati je zvezdica. Pa jaz te bom tudi čuval’. Pa takrat še niti ni imel 4 leta ...« se spominja 33-letna Klaudija, mama samohranilka z dvema otrokoma. Oblijejo jo solze. Kako tudi ne. Ko se je zdelo, da ne bi moglo biti lepše, se je zgodila tragedija.

Sicer kot majhna ni nikoli sanjala, da bi se poročila, imela določeno število otrok ali živela v hiši, a ko je po spoznala Tomaža, se je njuna zgodba začela odvijati v to smer. Čisto po naključju sta naletela na manjši hišo, pravzaprav vikend v Polzeli, in tam sta si ustvarila dom. Spominja se, kako sta v dvoje posedala na ograji in razmišljala, kaj vse bosta obnovila, zamenjala, polepšala …

Hiška je bila v relativno slabem stanju. »Ni bilo sten, streha je puščala, centralna je bila pokvarjena,« potrdi soseda, začudena, da si mlad par z dvema otrokoma sploh želi v tako ’podrtijo’. A nista se vdala ,v tej podrtiji sta videla dom. Pravzaprav sta naredila podroben načrt, kako bo videti njun dom, ko ga bosta popolnoma prenovila.

Sesul se ji je svet

Razmišljala sta realno, saj sta bila omejena s financami. Zadala sta si, da svoje sanje uresničita v petih letih. Vzela sta kredit za obnovo. Medtem ko je Klavdija doma skrbela za dva majhna otroka, je Tomaž delal cele dneve, da bi le čim prej odplačal dolgove in poskrbel, da bo družina imela dostojen dom. »Cesta je bila Tomažev drugi dom. Kar je delal, je res rad delal. In tam se je njegova zgodba tudi končala. Na cesti.« Po licu se Klavdiji ponovno ulijejo solze. Nikoli ne bo pozabila trenutka, ko so ji policisti prišli sporočit tragično novico. Sanje so se sesule v prah. »Bil je moj steber, moje sidro, bil mi je vse. Ob taki novici pa ti enostavno telo zablokira. Kar je bilo po tem, se ne spomnim.« Doda, da si je takrat želela za njim, a sčasoma se je morala pobrati. Zaradi otrok. Začela je iskati službo in graditi življenje naprej. Z denarjem od Tomaževega življenjskega zavarovanja je odplačala kredit za hišo. »Imam občutek, da je on umrl zato, da imamo mi svoj dom.« Ni mogla dovoliti, da bi vse kar propadlo. Počasi je sama začela z obnovo hiše, uredila je vhod in hodnik. Za kaj več je zmanjkalo denarja. Bilo je jasno, da skupnih sanj ne bo morala uresničiti v zadanih petih letih, a verjela je, da ji bo nekoč le uspelo.

Pri tem jo je prehitela Ana. Sporočila ji je, da je sicer njena hiša kar se prenove tiče ogromen zalogaj, a za ekipo Delovne akcije ni nič nemogoče. Sanje so ji pomagali uresničiti v pičlih petih dneh. Ne le, da so pridni mojstri Klaudiji in otrokoma popolnoma prenovili dom, malčka sta dobila tudi darilca in sproščanje v največji igralnici, njuna mama pa se bo učila peke sladic od vrhunskega mojstra. Največje darilo za ekipo Delovne akcije je bila seveda neizmerna sreča, ko je Klaudija zagledala obnovljeno hiško in ko je odprla vrata. Končno je začela verjeti, da so vsake sanje uresničljive in da tudi zanjo prihajajo lepši dnevi.