Ognjemeti naj bi po nekaterih zapisih izvirali iz stare Kitajske. v drugem stoletju pred našim štetjem so jih izdelovali iz bambusovih stebel in smodnika, ki je eksplodiral, ko so ga vrgli v ogenj. Ta obred naj bi simbolno odganjal zle duhove. Pozneje, okoli 15. stoletja, so postali priljubljeni tudi v Evropi, običajno so jih prižigali ob verskih praznikih in drugih slavjih.  

V čem je težava ognjemetov, da so tako zelo obremenjujoči za okolje?

Ognjemeti so čudovita popestritev praznovanja, vendar so povezani s povečano onesnaženostjo zraka, okoljevarstveniki pa so zaskrbljeni tudi zaradi negativnih učinkov svetlobnih in zvočnih učinkov le-teh na živali. Čeprav je učinek kratkotrajen, je vseeno precej strupen, saj se ob vžigu v zrak sprosti strupena mešanica, ki nato povsem neslišno pade v jezero, reke in morje. Številne kemikalije v ognjemetih so v okolju zelo obstojne, kar pomeni, da se ne razgradijo, ampak tam, kamor padejo, tudi ostanejo.

Iz česa je narejen ognjemet?

Osnovna komponenta ognjemeta je tako imenovana zračna cev, ki vsebuje eksplozivne kemikalije. Sama 'lupina' vsebuje elemente, ki so narejeni iz oksidanta, goriva, barvil, ki vsebujejo kovine in nekega veziva. Pri vžigu oksidant in gorivo kemično reagirata, da proizvedeta izjemno vročino in plin. Barva proizvaja barvo, vezivo pa vse drži skupaj. 

Navadno ognjemet vsebuje mešanico oglja, žvepla in kalijevega nitrata, kar je znano tudi kot smodnik. Ko iskra pride v stik s smodnikom, kalijev nitrat poskrbi za kisik, kar pospeši zgorevanje oglja in žveplovega goriva.

Sodobni ognjemeti so pogosto izdelani s perklorati, namesto s kalijevim nitratom. Perklorati so kemikalije, ki imajo osrednji atom klora, vezan na štiri atome kisika. Čeprav je njihov vpliv na okolje še vprašljiv, so študije pokazale, da so perklorati nevarni za zdravje sesalcev, vključno z ljudmi. Podatki so pokazali še, da lahko prisotnost perklorata vpliva na zdravje nekaterih živali, tako da povzroči otekanje ščitnice in ogrozi normalno rast in razvoj.

Osupljive barve ognjemeta so posledica vsebnosti težkih kovin. 

Tako kot pri perkloratu je natančen učinek težkih kovin iz ognjemetov v veliki meri še vedno neznan, čeprav nekatere raziskave kažejo, da imajo težke kovine resen negativen vpliv na zdravje ljudi in okolje.

Običajna barvila težkih kovin v ognjemetih vključujejo:

- stroncij (rdeča),

- aluminij (bel),

- baker (modra),

- barij (zelen),

- rubidij (vijolična),

- kadmij (razno).

Kot je razvidno iz večjih dogodkov, pospremljenih z mogočnimi ognjemeti, slednji povzročijo kratkotrajno zmanjšanje kakovosti zraka. Težava so torej tako žveplov dioksid in dušikovi oksidi kot tudi trdni delci in težke kovine. Kratkotrajna izpostavljenost onesnaženemu zraku je povezana z umrljivostjo in obolevnostjo (srčno-žilne bolezni in bolezni dihal). Delci, ki jih oddaja ognjemet, lahko pri sesalcih poškodujejo pljučne celice. 

Ne le za človeka, ognjemeti so nevarni tudi za okolje

Ker se ognjemeti prižigajo na prostem, lahko povzročijo požar, če pridejo v stik s travo, drevesi ali katerim koli drugim vnetljivim organskim materialom. Gozdni požari se hitro razširijo in zlahka pokopljejo vse rastline in živali na svoji poti.

Dodaten problem je embalaža pirotehničnih sredstev 

Ognjemeti so običajno pakirani v plastiko. Ta plastika onesnažuje okolje in nenazadnje pogosto konča celo v morskih ekosistemih. Onesnaženost naših oceanov s plastiko je resen problem, ki škoduje tudi divjim živalim.

Kaj lahko storimo?

Za okolje in nenazadnje za svoje zdravje bomo naredili največ, če se pirotehničnim sredstvom popolnoma odpovemo. 

Praznovati je mogoče tudi na načine, ki ne vključujejo pokanja in prižiganja raket. Druga okolju prijazna možnost, ki je dovolj podobna ognjemetom, so predstave z lasersko svetlobo, ki razsvetlijo nebo z zabavnimi barvami in oblikami, ne da bi se pri tem v zrak sproščale nevarne snovi.