Z medicinskega vidika bi to lahko pojasnili tako, da so možgani živi, dokler jim ne zmanjka kisika zaradi prekinjene prekrvavitve. Oziroma da živci tudi po smrti še delajo in ji omogočajo, da se tudi brez glave še nekaj časa refleksno premika po dvorišču.

A Lloyd Olsen s kmetije v Koloradu je bil nemalo začuden, ko kokoš, ki jo je tašči pripravljal za večerjo, tudi po nekaj urah ni hotela umreti. Ne samo to, kura je postala agresivna in še naprej čisto normalno hodila naokrog, kot da se ne bi zavedala, da pravzaprav nima ne glave, ne oči, ne kljuna …

Prvo noč brez glave je kokoš prespala tako, da je tisto, kar ji je od glave ostalo – košček vratu in delček ušesa, pokrila s perutjo. Kmetovalcu se je tako zasmila, da se je odločil, da jo pusti pri življenju.

Pravzaprav, da jo pusti živeti toliko časa, dokler ne bo sama poginila.

Začel jo je hraniti z mešanico vode in mleka, ki ji jo je vbrizgaval s pomočjo drobcene  brizgalke.

Ne boste verjeli – kokoš je celo poimenoval Čudežni Mike ter jo zaradi namigovanj sosedov, da gre za potegavščino, odnesel na Univerzo v Utahu, kjer so ugotovili, da je sekira najverjetneje zgrešila žilo, ki zbira kri iz glave in vratu (jugularna vena), ta pa je kuri še naprej omogočala življenje.

Olsen jo je predstavil Ameriki in kokoš ter njen nesojeni morilec sta postala slavna. A na vračanju z enega od nastopov je kura Mike poginila v motelu, kjer sta z lastnikom prenočevala.

Menda zaradi pomanjkanja zraka v sobi. Njeno čudežno preživetje se je tako po 18 mesecih končalo.

Žal je ta primer za sabo potegnil tudi to, da je veliko drugih kmetovalcev poskusilo s čudežnim obglavljanjem svojih kokoši. A po podatkih s spletne strani o Čudežnem Mikeu naj bi najdlje živele tri dni.