Najboljši način sušenja perila je seveda na svežem zraku, po možnosti na vasi v bližini narave in ne v središču mesta ali v bližini tovarn, pa še to je mogoče zgolj v ustreznih vremenskih razmerah. Ker pa so idealne okoliščine redkost, mnoga gospodinjstva pa nimajo niti terase ali balkona, zdaj pa smo tudi sredi zime, se je potrebno znajti drugače. Kaj moramo torej upoštevati pri sušenju perila?

Sušenje v sušilnem stroju

Čeprav se težko primerja s sušenjem na svežem zraku, je uporaba sušilnega stroja veliko boljša izbira kot sušenje v bivalnih prostorih. Sodobni sušilni stroji so veliko bolj tehnološko dovršeni in varčni kot njihovi predhodniki. Dobra stran sušilnikov je tudi ta, da lahko čas sušenja načrtujemo, vlaga pa ostaja v predalu in sušimo lahko do določene stopnje vlažnosti, kar je dobro v primeru, ko moramo oblačila še zlikati, pojasnjujejo na Zvezi potrošnikov Slovenije. Zmečkanost perila je ena izmed slabih strani sušilnih strojev, da se temu vsaj malce ognete, nikar preveč ne napolnite bobna, po koncu programa pa perila ne puščajte v stroju. Ravno tako ga ne presušite, saj mora perilo, namenjeno likanju, ostati vsaj malce vlažno. Načeloma velja, da v sušilnem stroju lahko sušimo tisto perilo, ki ga lahko peremo pri visokih temperaturah, je pa vendarle najbolje, da preverite na deklaraciji.

Sušenje na zraku

Čeprav je, kot rečeno, sušenje perila na svežem zraku najboljša izbira, saj bo med drugim življenjska doba oblačil daljša, pa je treba z njimi ustrezno ravnati, če ne želite, da bi bila zmečkana in bi prehitro zbledela. Za začetek je oprano perilo potrebno dobro stresti, da se razširi in raztegne, nato pa skrbno obesiti, saj ga boste tako lažje zlikali oziroma se boste likanju določenih kosov lahko celo izognili. 

Če je možno, gladke kose perila (brisače, brisalke, posteljnino …) obesite za rob brez prepogibanja, da se izognete nepotrebnim gubam. Vsi kosi naj bodo raztegnjeni. Raje uporabite dve kljukici kot eno, čeprav gre za manjša oblačila. Če boste na primer otroško majico obesili le z eno kljukico, se gubam skoraj ne boste mogli izogniti. Obleke, srajce in bluze obešajte na obešalnik, saj bodo tako ohranile svojo obliko in ne bodo zmečkane zaradi kljukic. Oblačila iz zelo občutljivih tkanin (pletenine) sušite raztegnjena na brisači, ki je položena na vodoravni podlagi.

Za sušenje perila so najboljši vetrovni dnevi, nikar pa ga ne sušite na žgočem soncu, saj bo zbledelo. Če se temu ne morete izogniti, oblačila sušite obrnjena. In še opozorilo – ko je perilo suho, ga čim prej poberite s stojala, saj je presušeno perilo veliko težje zlikati.

Če je le možno, perila ne sušite notri!

Veliko ljudi suši perilo v bivalnih prostorih, ker nimajo vrta ali balkona. Na videz nedolžna praksa pa je dolgoročno lahko škodljiva v več pogledih, sploh če oblačila obešate na radiator. Zaradi takšnega načina sušenja se vlaga v stanovanju poveča za kar 30 odstotkov, zanimivo pa je dejstvo, da je tudi v dneh, ko je perilo že suho in pospravljeno v omari, zaradi tega vlažnost v stanovanju višja za 15 odstotkov. Predvsem manjša in dobro izolirana stanovanja so prava zakladnica vlage. Posledično se pojavijo plesni, ki prispevajo k pojavu bronhitisa, alergij in drugih težav z dihali. Simptomi okužbe s plesnijo vključujejo kašelj, utrujenost, razdražene oči, grlo in kožo, glavobole in slabost. Poleg naštetega se med sušenjem perila v zaprtih prostorih v zrak sproščajo nekatere kemijske spojine (acetaldehid oz. etanalin benzen …), ki dražijo kožo in poslabšujejo stanje pri astmatikih. Če že ne morete drugače kot sušiti perila notri, nujno poskrbite za prezračevanje in si omislite razvlažilce zraka.