Izraz permakultura je sestavljen iz permanentno (trajnostno) in agrikultura (kmetijstvo), torej pomeni trajnostno pridelovanje hrane. Ena od definicij permakulture se glasi takole: permakultura je sistem načrtovanja, ki nam omogoča, da zadostimo svojim potrebam, pa hkrati s svojim delovanjem ne škodimo okolju, pač pa mu koristimo in na ta način živimo “večno”, kar pomeni, da bodo v tem okolju vsaj enako kakovostno kot mi lahko živeli tudi zanamci.

Dvanajst osnovnih načel permakulture je uporabnih v vsakem okolju, klimi in obsegu – tako na mestnem balkonu ali strehi, hišnem zelenjavnem vrtu, kot tudi na velikem kmetijskem posestvu.

1. Opazuj in deluj

Delamo z naravo, ne proti njej – in zato se moramo najprej seznaniti z dogajanjem, šele nato lahko delujemo. Na vsakem, tudi majhnem vrtu, so na njegovih različnih delih različni pogoji za rastline. Splošna pravila se lahko naučimo (na primer, katere rastline so dobri prijatelji, kako kolobarimo ipd.) a tega, kakšni so pogoji na našem koščku zemlje, ne najdemo v nobeni knjigi. To lahko spoznamo le sami, skozi opazovanje in učenje; tudi skozi napake in spodrsljaje.

2. Ujemi in zadrži energijo

Samo živi sistemi so dovolj močni, stabilni in bogati, da se lahko obdržijo tudi v manj ugodnih okoliščinah. Večino energije nam zagotavlja sonce. Rastline sončno energijo
ujamejo in fotone pretvorijo v sestavljene ogljikove hidrate. Na tej osnovi deluje celoten ekosistem na našem planetu.
Prazna zemlja, izpostavljena soncu, vetru, dežju in mrazu,
predstavlja škodo in izgubo. Več kot je biomase na površju, bolj bogata, globoka in varna bo prst. Globoka prst zagotavlja bogat pridelek, zadrži vlago in ogljik. Tudi gradnjo stavb
lahko načrtujemo tako, da ujamemo in izkoristimo sončno in zemeljsko energijo.

3. Izkoristi možnosti

Noro je živeti tako, da je naš edini vir hrane trgovina, okoli hiše pa posaditi okrasno rastlinje! Zakaj ne bi namesto neužitne ali celo strupene žive meje raje posadili nasad jagodičevja in ubili dve muhi na mah?

V permakulturi je pomen samozadostnosti zelo poudarjen. Ob čedalje višjih cenah hrane in podatkih o upadanju lastne preskrbe je razmišljanje o tem, kako bi si vsaj nekaj hrane lahko pridelali sami, čedalje bolj aktualno.

4. Vzdržnost sistema

Sistemi, ki jih oblikujemo, morajo biti čim bolj sposobni preživeti sami od sebe. Intenzivno kmetijstvo sem torej niti od daleč ne sodi, prav tako ne vrtnarjenje, pri katerem ure in ure preživimo na vrtu in uporabljamo kemikalije. Bistveno pri tem je, da zemlji ne jemljemo več, kot nam je sposobna dati.

5. Uporaba obnovljivih virov

V permakulturnem načrtovanju je eden od ciljev čim boljše uporabiti obnovljive vire za ustvarjanje, vodenje in vzdrževanje učinkovitih sistemov za pridelavo hrane. Veter, sonce in valovanje so osnovni obnovljivi viri energije, pri izkoriščanju biomase pa je pomembno vedeti, v kakšni meri lahko posegamo v naravni ekosistem, ne da bi porušili njegovo ravnovesje.

6. Proizvajam čim manj odpadkov in čim več recikliram

Veliko tega, kar se na prvi pogled zdi odpadek, je v resnici dragocen vir, material, ki ga lahko koristno uporabimo. Značilen primer so rastlinjaki: nakup rastlinjaka je zelo visok strošek; če ga sestavimo sami iz odsluženih oken, tramov in vrat, pa je prav tako učinkovit, a bistveno cenejši.

7. Načrtovanje: iz celote v podrobnosti

Vzorci, ki ji najdemo v naravi, so vir, zgled in navdih za permakulturo. Ko se lotimo načrtovanja svojega mikro sistema (na primer svoje hiše in njene okolice), izhajamo iz celotne slike in šele, ko so nam znani pogoji in tokovi (veter, sonce, živali, rastline), na njihovi osnovi določimo posamezna področja. Osnovna rdeča nit je energijska učinkovitost in preprostost rešitev. Vedno iz večjega prehajamo na manjše in ne obratno.

8. Združevanje, ne ločevanje

Ena od najpomembnejših ugotovitev ekologije je, da so odnosi oziroma povezave med stvarmi enako pomembni kot stvari same. Zdrav, živ eko sistem, je združba živahnih povezav in odnosov. In prav takšnega bi radi ustvarili s pomočjo permakulturnega načrtovanja. Permakultura povezuje posamezne elemente tako, da si medsebojno zadovoljujejo svoje potrebe. Značilen primer so mešane zasaditve namesto monokultur.

9. Z majhnega na večje

Novopečeni vrtnarji bi velikokrat radi vse, takoj, ali pa še bolje - že včeraj. Posledice so dosti preveliki vrtovi, ki jim niso kos in namesto, da bi bilo vrtnarjenje užitek in vir doma pridelane zdrave hrane, postane vir frustracij in še eno breme več. Zato je bolje začeti z malim; za začetek raje ena, dve gredici, ki sčasoma “organsko” prerastejo v večji vrt. Spotoma se nabere novo znanje, izkušnje, spoznamo svoj vrt in vrtnarjenje je dejansko to, kar mora biti – vir užitka in zdrave hrane.

10. Uporabljaj in ceni raznovrstnost

Raznolikost rastlinskega in živalskega sveta, še posebej rastlin in živali, ki jih uporabljamo v prehrani, je že močno okrnjena, zato je ohranjanje starih sort zelo pomembno. Sistemi, v katerih je množica različnih rastlin, so dokazano odpornejši na škodljivce in vremenske neprilike ter bolj produktivni.

11. Življenska moč stičišč ekosistemov

Področje, kjer se stikata dva ekosistema (npr. gozd in travnik) je večinoma bolj produktivno in bogato naseljeno kot pa sta posamezna ekosistema sama zase. Permakultura je posvojila to pravilo tako, da ustvarja čim več in čim večja stičišča z izmeničnimi nasadi dreves in žit oziroma zelenjave, dvignjenimi gredami in ribniki.

12. Moč odločanja

Vemo, da se stvari spreminjajo in to hitreje, kot bi nam bilo všeč. Klimatske spremembe, vojne za nafto in vodo, uničevanje virov, rast prebivalstva in gospodarske krize nas
navdajajo z občutkom negotovosti in se nam zdijo neobvladljive. Vendar pa o tem, kako bomo reagirali na ta dejstva, še vedno odločamo sami. Prav tako tudi o tem, ali smo se pripravljeni naučiti kaj novega in se skozi kreativnost, učenje in kritično opazovanje okolja postaviti zase. Spremembe se vedno začnejo na domačih dvoriščih in vrtovih.