Konjiček 79-letnega Alfreda Davida iz Bruslja so namreč že preko 40 let – pingvini. In to ne le zbiranje in kopičenje vsakovrstnih sličic, igračk, kipcev in drugih podobic teh črno-belih ptic, ampak celo pogovarjanje s pingvini in njihovo oponašanje – tako v oglašanju kot v videzu in vedenju.

David je svojemu početju tako predan, da svojo hišo redko zapusti v „človeški“ podobi, zato se ga je med sosedi v bruseljski četrti Schaerbeek prijel vzdevek Monsieur Pingouin – Gospod Pingvin.

Davidova obsesija s pingvini se je začela davnega leta 1968, ko si je v prometni nesreči poškodoval kolk. Kot trajna posledica mu je ostala rahla šepavost in zaradi gugajoče hoje so ga kolegi začeli šaljivo klicati Gospod Pingvin.

Marsikdo bi bil užaljen, morda bi se nasmejal nad domislico, Davida pa je nadimek navdahnil, da se je resno posvetil preučevanju teh nenavadnih ptic z Antarktike.

Tako resno, da je v naslednjih desetletjih v svojem domu nabral na tisoče pingvinskih sličic, igrač, spominkov in kostumov. Njegovi soprogi, ki je dolga leta stoično prenašala soprogovo nenavadno obsesijo, je kapljo čez rob predstavljala Davidova odločitev, da svoje ime tudi uradno spremeni v g. Pingvin – in zakon se je končal.

Vztraja tudi pri tem, da ga po smrti odpeljejo na Antarktiko in ga pokopljejo v pingvinjem kostumu ter v krsti v obliki pingvina, saj je prepričan, da se bo v naslednjem življenju rodil kot pingvin – bodisi na Antarktiki ali v kakem živalskem vrtu.