Poleg raznih grajenih ali montažnih ograj, s katerimi označimo meje domačega teritorija in se zavarujemo pred zunanjimi vplivi – predvsem takšnimi, ki kratijo našo zasebnost, so odlična izbira tudi zelene zasaditve, ki delujejo na enak način kot grajene. Varujejo in olepšajo. Najbolj značilna za slovensko območje je zagotovo živa meja iz pušpana. Ta je zaradi svoje goste razraščenosti idealen za tovrstno gojenje. Poleg tega je zimzelena rastlina, tako da nas ščiti skozi vse leto, zraste pa lahko tudi več kot meter v višino, če ima le dovolj prostora. Najbolje uspeva v polsenčnem okolju, če je v večini izpostavljena direktnemu soncu, se lahko zgodi, da se listi začnejo sušiti. Najbolj mu odgovarjajo dobro prepustna tla v kombinaciji z rodovitno zemljo. Kar se tiče same oskrbe pušpana je priporočljivo obrezovanje vsaj dvakrat letno (po potrebi tudi trikrat). Če želimo enakomerno razraščeno živo mejo, je priporočljivo, da na tekoči meter razporedimo od šest do osem rastlin. 

Namesto naravnega pušpana si lahko omislimo tudi umetne različice, sploh če nimamo časa za redno obrezovanje. Izbiramo ga lahko v različnih velikostih in oblikah, tudi v kombinaciji z okrasnimi posodami. Kot dodatna popestritev na vrtu, letni kuhinji, zunanji terasi ali kot estetski element ob samih vhodnih vratih, so izredno popularne tudi zasaditve pušpana v obliki majhnih okroglo oblikovanih grmičkov, ki so umeščeni v nekoliko višje okrasne posode.

Med izredno uporabni rastlini za živo mejo spadata tudi cipresa in tisa, ki se med iglavci najbolje obneseta. Cipresa (smaragdna) velja tudi za eno izmed bolj priljubljenih za zasaditev žive meje. V višino lahko zraste tudi nekaj metrov, zato je zelo primerna za nekoliko višje zamejitve. Na leto zraste približno 30 centimetrov, s tem, da mora biti izpostavljena tudi ugodni sončni legi in primerno oskrbovana. Če želimo, da bo živa meja dovolj gosta, je priporočljivo, da na tekoči meter posadimo dve ali celo tri sadike, ki se bodo sčasoma razrasle popolnoma ena do druge. Slabost žive meje iz cipres je mogoče le ta, da je ne glede na gostoto in razrast, meja fizično prehodna zaradi oblike samega drevesa.

Za razliko od lovorikovca, kjer to ni mogoče. Je listavec, ki je, prav tako kot cipresa, enostaven za vzdrževanje, ena izmed kakovosti pa je predvsem ta, da dobro uspeva tudi v senčnih legah. Ima čudovite zelene liste, ki na pogled delujejo kot bi bili povoskani. Spomladi nas razveseli tudi z dišečimi belimi cvetovi in kasneje s plodovi v obliki črnega jagodičevja, ki pa je strupeno, zato moramo biti glede tega nekoliko bolj pozorni. V višino lahko zraste tudi do pet metrov, zato je primeren za višje žive meje, z obrezovanjem pa ga praktično lahko prilagajamo do višine, ki nam najbolj ustreza. Za lepo razrast je priporočljivo, da na tekoči meter posadimo dve do tri sadike. 

Za eno od bolj atraktivnih listnatih rastlin, primernih za zasaditev žive meje, velja bukev. Od ostalih listavcev se razlikuje predvsem po tem, da ne spada med zimzelene rastline in nas zato vsak letni čas po svoje preseneča s samim izgledom. Lahko izbiramo med zeleno in rdečo bukvijo, ali celo kombinacijo obeh. Spomladi bo živa meja tako v čudovitih zelenih in vinsko rdečih odtenkih, v jeseni pa rumeno oranžnih in ognjeno rdečih. Pri sajenju na tekoči meter razporedimo tri do štiri sadike, ki jih obrezujemo enkrat do dvakrat letno. Bukev bo lepo uspevala tako v polsenčni kot sončni legi.

Čeprav jih pri nas vidimo nekoliko bolj poredko, so tudi žive meje iz bambusa izredno privlačne za oko. Tanki svetlo zeleni in enakomerno razraščeni lističi poskrbijo za gosto zeleno kuliso nekoliko višje rasti, ki velja za čudovito vrtno popestritev.