V primeru kitajskega državljana Zenga Lingjuna se ni zgodilo ne eno in ne drugo, ampak se je kljub težkemu položaju moral znajti po svojih najboljših močeh. To je pomenilo celo to, da se je moral sprijazniti z bivanjem v zapuščenih toaletnih prostorih hotela.

Že od rane mladosti si je Zeng Lingjun želel, da bi lahko nekoč študiral in izkusil svet zunaj vasice, v kateri se je rodil. Kljub temu, da si nikoli ni mogel privoščiti študija, se ni sprijaznil s svojo usodo in si je poskusil ustvariti življenje v kitajskem mestu Shenyang.

Ko je prišel v mesto, je imel v žepu le za nekaj za nekaj evrov denarja in nobenih sorodnikov. Ker je priden delavec, je kmalu začel služiti 240 evrov na mesec, vendar pa ta znesek ni zadostoval za najem še tako majhnega mestnega stanovanja. Ko mu je prijatelj povedal za zapuščeno stranišče hotela, v katerem bi bilo mogoče začasno bivati, je odločitev padla.

Lesene pregrade med posameznimi stranišči je odstranil in školjke prekril z lesom. Tako je ustvaril posteljo, ostale lesene deske pa so služile kot omare za shranjevanje. Po nekaj letih življenja v tem 19 kvadratnih metrov "velikem" domovanju je spoznal svojo soprogo, s katero sta kmalu dobila otroka.

Mlada družina se je enkrat celo preselila iz tega začasnega domovanja v stanovanje veliko 80 kvadratnih metrov, vendar so se po nekaj dnevih morali vrniti v zapuščene toaletne prostore. Kljub dvema plačama jim namreč ni uspelo plačevati visokih stroškov življenja, četudi bi stroške za najemnino še zmogli plačati.

Tako še danes živijo v zapuščenih toaletnih prostorih, vendar so kljub temu veseli, da imajo zdravje in drug drugega.