Goba, ki je ime dobila po svoji obliki dežnika

Orjaški dežnik si je prislužil ime po svoji podobnosti z dejanskim dežnikom. V polni zrelosti so klobuki lahko veliki tudi kot jedilni krožniki ali celo večji, z vitkim pecljem, ki jih drži navzgor. Takšen dežnik za človeka ni ravno dovolj velik, a je kot nalašč za malo poljsko miško ali hrošča, ki želi ostati suh pred dežjem – pravi razlog torej, da so ji nadeli ime 'dežnik'.

V Evropi je ta goba še posebej cenjena in iskana zaradi svoje velikosti in kulinarične vsestranskosti. Ker je precej 'zanesljiva' ste lahko prepičani, da jo boste na istem mestu našli tudi vsako naslednje leto. 

V kakšnih pogojih raste orjaški dežnik?

Orjaški dežnik se pojavlja poleti in jeseni. Rastišča te gobe so vsi gozdovi z dovolj svetlobe, najpogosteje pa jih najdemo ob grmovju, v živih mejah in ob cestah.

Optimalne pogoje za rast zagotavljajo sveža, rahla, nekoliko kisla tla s pH vrednostjo med 6 in 7,5, obogatena z organskim materialom. Radi imajo suha območja s hladnejšimi zimami in vročimi poletji. Razmnožujejo se s trosi, ki jih proizvaja plodišče, to je klobuk glive. Ko spore dozorijo, se sprostijo v okolje in jih veter lahko prenese na druge površine.

Večina dežnikov raste v zmernem podnebju s povprečnimi temperaturami okoli 15 do 20 stopinj Celzija med rastno sezono. Običajno se v največjem številu pojavijo jeseni po deževnem obdobju.

Kako prepoznamo orjaškega dežnika?

Orjaški dežnik je vrsta užitne gobe, ki raste in je pravzaprav precej pogosta tudi pri nas. Klobuk je širok 10 do 30 cm, bel do sivo rjav, sprva okrogel ali jajčast, kasneje postane odprt in skoraj ploščat, na sredini ima izrazito temno in trdo izboklino. Popolnoma je prekrit z velikimi, rjavimi luskami, ki se na robu zožijo. 

Trosi so beli, na pritisk porjavijo, zelo gosti, široki in mehki, razporejeni eliptično. Bet je belkast, a gosto posejan s pikami in rjavimi valovitimi progami, valjast, votlo cevast, vendar trd in žilav. Je zelo tanek, debelina je le nekje 1 do 2 centimetrov. V spodnjem delu je gomoljasto odebeljen, v zgornjem delu ima debelejši, gibljiv obroček z natrganim robom. Meso klobuka je belo, na zraku postane rožnato, mehko, vlaknato, prijetnega vonja in okusa. 

Pozor, orjaškega dežnika nikar ne zamenjajte s katero od strupenih gob

Orjaški dežnik zlahka zamenjamo s katero drugo gobo. Med njimi so tudi takšne, ki so izjemno strupene. Dežnikasta zelenolistka, denimo, je milo rečeno problematična, saj je zelo strupena.

K sreči obstaja znak, po katerem ti dve gobi lahko razlikujemo – to je steblo z vzorcem, podobnim kačji koži. Dežnikasta zelenolistka ali nepravi dežnik pa ima gola, 'neokrašena' stebla. Da se še dodatno prepričate, lahko naredite odtis trosov ene in druge gobe. Dežnikasta zelenolistka ima zelenkast odtis trosov, orjaški dežnik pa belega. 

V zgodnji dobi rasti je ta goba zelo podobna tudi nekaterim smrtonosnim mušnicam, saj podobno izhaja iz vrečaste strukture in ima lahko podoben klobuk.

Še ena, orjaškemu dežniku podobna goba, je rdeča zelenolistka. Ta sicer ni strupena in jo lahko uživamo, a jo moramo pred tem termično obdelati. 

Nenazadnje pa pazite še, da orjaškega dežnika ne zamenjate s smrtno strupenim smrdljivim dežničkom, ki povzroči okvaro jeter in posledično smrt.