Titikaka je največje južnoameriško jezero, čezenj teče državna meja med Bolivijo in Perujem. Sladkovodno jezero, ki se nahaja na višini več kot 3800 metrov, je zaradi izjemnih bivanjskih pogojev, terjalo posebne prilagoditve tistih, ki so skušali živeti z njim.

Za številne popotnike je med največjimi turističnimi atrakcijami jezerskega območja pleme Uros, ki je svoj kulturo in način bivanja tesno prepletlo s trsjem.

Rastline, ki bogato poraščajo predvsem plitve dele jezera, staroselci uporabljajo na vse mogoče načine. Med najbolj običajnimi je gradnja plovil in hiš.

Med najbolj presenetljivimi pa vsekakor gradnja celih otokov.

Prav ročno pleteni otoki so tisti, ki na jezero privabljajo večje število radovednih turistov. V plemenu Uros trsje prepletejo s koreninami zaraščenimi na jezersko dno. Na to osnovo napletejo več metrov debelo plast trsja, s čimer nastane otok.

Okoli velikega glavnega otoka napletejo okoli 40 manjših otočkov in tako se rodi skupnost. Na ta način pripadniki plemena že dolga stoletja iz trsja gradijo cele plavajoče zaselke.

Radovedni turisti se največkrat sprašujejo, kako otočani na otoku iz trsja kurijo ogenj. In odgovor je sledeč, na tla naložijo večjo količino kamenja in šele na tej zakurijo ogenj. Vsekakor pa je pri rabi ognja pomembna in potrebna velika mera pazljivosti in previdnosti.

Marsikoga zanima tudi, kako je z rabo sanitarij. Otočani seveda niso pozabili niti na to: zgradili so nekoliko manjši otok, ki je ustrezno oddaljen od skupnosti in ta predstavlja skupno stranišče.

Čeprav pripadniki plemena Uros še živijo po tradicionalnih načelih, pa so zahodni vplivi dosegli tudi njihove skupnosti. Tako nekateri med njimi uporabljajo sončne celice. Pridobljeno energijo pa porabijo za gledanje televizorja, poslušanje radia in rabo drugih električnih priprav.

Le upamo lahko, da se bodo znanja, ki jih staroselci zaenkrat še hranijo in prenašajo iz roda v rod, ohranila tudi v bodoče in opominjala na to, da je na svetu mogoče bivati na različne načine.