Za gobarje v Sloveniji letos zato najugodnejša sezona. Ampak nekateri se ne dajo in se iz gozda nikoli ne vrnejo praznih košar, pravi poznavalec Jernej Nejč Gradišnik iz Gotovelj pri Žalcu. Katere gobe trenutno uspevajo, kako prepoznati tiste najnevarnejše, katero je zlato pravilo varnega gobarjenja? To so raziskali v 24UR ZVEČER.

Slovenija je znana po bogatih gozdovih

Ti pokrivajo kar 58,4 odstotka naše lepe zelene dežele in zaradi tega spadamo v najbolj gozdnate države v Evropi. To pa ne pomeni le, da imamo zajetno lesno bogastvo ter odlične možnosti za rekreacijo v naravi, ampak je Slovenija tudi pravi raj za ljubiteljske gobarje. V minulem tednu so jurčki, lisičke in še nekatere druge gobe spet pokukale na plano in razveselile številne ljubitelje, ki so se trumoma podali v ’akcijo’ v gozd, a kot nam je pojasnil Slavko Šerod, predsednik Gobarskega društva Lisička Maribor, se največ gob pojavi septembra in oktobra, torej je zdaj čas, ko lahko spet uživamo v gobarjenju: "Obdobje jesenske rasti gob sledi po pojavu izdatnejših padavin in ohladitev. Poznojesenska rast se pojavi po odpadanju listja in pojavu zmrzali. Sicer pa je rast večine gob pogojena z vegetacijsko sezono in je umeščena v določen letni čas. Dejanski pričetek gobje rasti sprožijo različni okoljski dejavniki, v prvi vrsti vlaga in temperatura. Sezona rasti gob pri nas traja od zgodnje pomladi do pozne jeseni. Sezono rasti gob prične marčna polževka (Hygrophorus marzuolus), v aprilu se pojavijo smrčki (Morchella spp.), zgodnje poletje zaznamujejo navadna lisička (Cantharellus cibarius), poletni gobani (Boletus reticulatus) in razne vrste golobic (Russula spp.), v jesenskem času pa najdemo največ različnih vrst gob."

Naši gozdovi so nasploh relativno bogati z gobami, a ima vsaka regija določene značilnosti, glede na sestavo gozda in tal, zato težko opredelimo, kje jih raste največ. Načeloma pa velja, da je diverziteta gob večja v mešanih gozdovih ter na bazičnih tleh.

Osnovna pravila gobarjenja

Gobarjenje je priljubljena ljubiteljska dejavnost med Slovenci, žal pa le redko kateri gobar dosledno upošteva pravila, ki veljajo pri nabiranju gob ter v gozdu nasploh. Šerod nam je zato pojasnil, kaj mora vedeti vsak gobar, preden se odpravi v gozd: "Za začetek je zelo priporočljivo, da tisti, ki se odpravi v gozd, ve, kako se pravilno parkira avto v naravnem okolju. O tem nas pouči 28. b člen Zakona o ohranjanju narave. Kot drugo mora gobar vedeti, da je količina gob, ki jih lahko nabere, omejena, in sicer na 2 kg po osebi dnevno. Ker pri nas raste veliko različnih vrst gob, med katerimi so nekatere strupene in celo smrtno nevarne, je seveda priporočljivo, da gobar pozna vsaj osnovne vrste, da ne pride do nepotrebnih zastrupitev ter ostalih nevšečnosti, poleg tega so določene gobe v Sloveniji zavarovane in jih je prepovedano nabirati, kar pomeni, da mora gobar poznati tudi te."

Seveda je pomembno tudi, kako gobe nabirati. Prepovedano je namreč uporabljati vse naprave, ki bi lahko poškodovale rastišče ali podgobje. "V gobarskih društvih učimo, da morajo gobarji gobo pobrati na tak način, da so vidni vsi njeni deli. Le na tak način so razvidne tiste morfološke značilnosti, na podlagi katerih je mogoče določiti vrsto. V praksi to pomeni, da gob ne režemo ob dnišču beta pri tleh, saj izgubimo informacijo o tem, kar je pod dniščem beta. Pri mušnicah je denimo taka napaka lahko usodna," pove Šerod in doda, da je gobe dovoljeno prenašati le v trdni embalaži, ki omogoča širjenje spor in ne v plastičnih vrečkah.

Verjetno pa ni treba posebej poudarjati, da se je za gobarjenje pametno primerno obleči, torej v lahka in zračna, po možnosti tudi svetla oblačila, tako namreč lažje opazimo klope, zavedati pa se je treba tudi, da gozd ni prostor, kjer lahko kar tako mečemo odpadke.

Katere so užitne gobe pri nas?

Čeprav so med najbolj priljubljenimi pri nas jurčki, lisičke in dežnikarice, to še zdaleč niso edine gobe, ki jih je mogoče ’vreči v lonec’. Sploh tisti, ki radi eksperimentirajo v kuhinji in preizkušajo nove okuse, z veseljem posežejo tudi po kakšnih manj znanih, a še vedno užitnih vrstah. Kot nam je pojasnil Šerod, je kulinarično zanimivih veliko vrst gob, razvrščajo pa se v gastronomske razrede, ki so jih številni kuharji izbrali bolj ali manj subjektivno. Kljub temu pa so užitne gobe po razredih razdeljene nekako tako:

- V najvišji razred se uvrščajo gobani (črni, rumeni, poletni, jesenski, borovi), smrčki (užitni, visoki), golobice (modrikaste, zelenkaste, užitne), gomoljike (bele, perigodske), dežniki (orjaški, sramežljivi, poljski), majniška lepoglavka, velika tintnica, bukov ostrigar …

- V naslednji razred so razvrščeni kukmaki, ovčji mesnatovec, rdečkasta mušnica, mraznice, navadna lisička, pozna in rjavkasta livka, šitake, črna in žolta trobenta, zimska panjevka, veliki slinar, pesniška polževka, užitna sirovka, dedki, kolesnice, pšenična koprenka, borov glivec, strniščnice, zimska in golobičja kolobarnica, poletna gomoljika, kostanjevka …

- Niže pa so uvrščeni žametasti goban, svinjski goban, bakrenasti polžar, janeževa livka, olivnobela polževka, mala štorovka, vijoličasta bledivka, turki, maslenka, zimska gomoljika …

Večino opisanih gob najdemo v slovenskih gozdovih. Nekatere so gojene, spet druge, denimo gomoljike (tartufe), pa iščejo psi ali prašiči.

Strupene gobe in znaki zastrupitve

Večina ljudi ve, da sta strupeni rdeča in zelena mušnica, a gob, ki lahko povzročijo številne zdravstvene nevšečnosti ali celo smrt, je veliko več. V Sloveniji so v društvih doslej odkrili 30 smrtno strupenih vrst gob. To so zelena mušnica, zelena mušnica (beli različek), pomladanska mušnica, koničasta mušnica, opredena livka, listna livka, pobeljena livka, vrtnarska livka, kolobarčasta livka, poljska koprenka, najlepša koprenka, sijajna koprenka, sijajna koprenka (smrdeči različek), kolobarna ščitoglavka, jesenska kučmica, obrobljena kučmica, vrtnarska kučmica, spolzka kučmica, zvonasta kučmica, pomladanski hrček, prstenolistna razcepljenka, prstenolistna razcepljenka (lilasti različek), mesnorjavi dežniček, rjavolilasti dežniček, pogubni dežniček, parkovni dežniček, varljivi dežniček kühn, rumenolistni dežniček, navadna podvihanka ter ameriška stožka.

Če katero izmed njih zaužijete, seveda ne pomeni, da boste takoj umrli, se pa lahko pojavijo različni simptomi. Ti se med seboj razlikujejo glede na vrsto zaužite gobe. Primarni znaki zastrupitve z gobami so bolečine in krči v trebuhu, slabost z bruhanjem, driska in huda žeja, kasneje pa se lahko pojavijo še močno znojenje, zlatenica, motnje zavesti in dihanja, halucinacije, upočasnjen ali pospešen srčni utrip, vročina, zmedenost, glavobol in bolečine v mišicah ter udih, zmedenost.

"Najbolj nevarna je zastrupitev z zeleno mušnico, znaki zastrupitve pa se v tem primeru običajno pojavijo šele od 6 do 24 ur po zaužitju. Podobna je zastrupitev s koničasto mušnico. V Sloveniji so se zgodile tudi zastrupitve z dežnički, ki so podobni užitnim vrstam dežnikov, le da so manjši," pojasnjuje Šerod in opozarja, da se je v primeru kakršnih koli težav po zaužitju gob najbolje posvetovati z zdravnikom.

Zdravstvene nevšečnosti pa se lahko včasih pojavijo tudi po zaužitju tistih gob, ki načeloma veljajo za užitne, predvsem če niso sveže pripravljene. Že kmalu po tem, ko jih naberejo, se namreč začnejo v gobah kopičiti različni razkrojni produkti, ki jih imenujemo kriptomaini, motnje, ki nastanejo, pa niso značilne za posamezne vrste gob kot pri pravih zastrupitvah s strupenimi gobami.

Kako je z nadzorom in sankcijami v primeru kršenja pravil?

Kot rečeno, lahko posamezen gobar na dan nabere 2 kilograma gob. V kolikor to mejo preseže ali pa kako drugače krši pravila gobarjenja in ga pri tem dobijo, sledi kazen. Nadzor nad izvajanjem prepovedi in omejevanjem nabiranja gob opravljajo gozdarska inšpekcija, inšpekcija varstva okolja ter pooblaščena nadzorna služba za varstvo parkov in drugih zavarovanih naravnih znamenitosti, na terenu.

Nadzor nad trgovanjem z gobami vrši tržna inšpekcija, nadzor nad izvozom in iznosom gob pa carinski organi in mejna kmetijska inšpekcija. Na njihovo zahtevo jim potrebno pomoč nudi tudi policija.

Inšpektorji imajo pravico izrekati sankcijo, ki za posameznika znaša za posamezni prekršek 208,65 €, če:

- nabere dnevno več kot 2 kg gob na osebo,
- nabira gobe, ki nimajo razvitih morfoloških znakov, po katerih jih je mogoče zanesljivo določiti,
- uporablja pripomočke, s katerimi poškoduje rastišče ali podgobje,
- gob grobo ne očisti že na rastišču,
- gob ne prenaša v trdni in zračni embalaži.

Z globo 400,00 € se kaznuje za prekršek posameznik, če:

- zavestno uničuje zavarovane vrste gliv ali poseduje, prevaža, prenaša, prodaja, zamenjava ter ponuja za prodajo ali zamenjavo zavarovane vrste gliv, odvzete iz narave,
- ogrozi obstoj zavarovanih vrst gliv na njihovem naravnem območju razširjenosti,
- odvzame iz narave, uniči ali poškoduje podgobje ali gobe zavarovanih vrst gliv.

Če je kršitelj tuj državljan, mora globo plačati na kraju samem.

Shranjevanje in priprava

Načinov shranjevanja in priprave gob je malo morje, seveda pa za vse gobe velja, da so najboljše, če jih pripravimo sveže. V primeru, kadar gob naberemo preveč, jih je priporočljivo shraniti, tako bomo namreč v njihovem božanskem okusu lahko uživali tudi tiste mesece, ko jih ni mogoče najti v naših gozdovih. Shranjujemo jih različno, odvisno od okusa. Najbolj priljubljeno je zamrzovanje svežih ali blanširanih gob, lahko pa jih tudi vlagamo v kis, olje ali slanico, jih sušimo ali izdelamo gobji prah kot začimbo. Natančnejše postopke shranjevanja si lahko preberete TUKAJ!

Gobe pripravljamo na najrazličnejše načine: surove, kuhane, dušene, vložene, pečene in ocvrte. Dobro je, da se pri pripravi držimo nekaj koristnih nasvetov, ki si jih lahko preberete TUKAJ. V kolikor imate doma gobe, pa več nimate idej, kakšno jed bi iz njih pripravili, TUKAJ najdete ogromno okusnih receptov.

Pa veliko užitkov v gobarjenju!

V branje priporočamo še: