Kdaj je prav, da si privoščimo takšno oblikovanje, kot si ga želimo? Kdaj pa moramo razmišljati še o čem drugem kot le o našem okusu? O tem sva se pogovarjala z arhitektom Deanom Pertinačem.

“Danes smo bombardirani s predstavitvami različnih interjerjev, različnih oblik hiš, ki naj bi bile moderne. Čisti volumni, betonske kocke, ravne strehe …” Toda razmišljati bi morali tudi o tem, da se objekt, ki ga gradimo, ter ureditev njegove okolice, ujema s prostorom, v katerega je postavljen. S tem namreč dosežemo, da ima kraj neko enotno podobo.

Zakaj ni vedno najboljše kar posnemati Skandinavce?

“Če si pogledamo samo podobe fasad pri nas, bomo videli ogromno nekih odtenkov, ki niso značilni za okolje, v katerem je objekt. To so kakšni rdeči, modri, živo rumeni odtenki, nasploh žive barve, ki so bolj značilne za skandinavsko in mediteransko okolje.” Toda tam so začeli uporabljati takšne odtenke z razlogom. “V skandinavskih državah je denimo okolje zelo hladno in to dopolnjujejo s toplimi, živimi barvami fasad. Pri nas pa je taka fasada tujek.”

Po eni strani je škoda, ker se izgublja slovenska arhitektura, pravi Pertinač. Po drugi strani je treba razumeti, da se je pri nas določena arhitektura – kot pri Skandinavcih – razvila z razlogom. “Zakaj imamo denimo fasade z napuščem? Ker živimo v klimatskih pogojih, kjer je v enem dnevu lahko sonce, sneg, dež in še toča. In v skladu s tem je treba projektirati.” Treba je upoštevati okolje, v katerega postavljamo objekt. Ne torej le zaradi vizualne skladnosti, temveč tudi zaradi nekih zunanjih pogojev, ki so drugačni na Gorenjskem, drugačni na Goriškem in drugačni na severu Evrope.

Kaj pa če si želimo nekaj drugačnega?

“Logično je seveda, da je vsak človek individuum in si želi nekaj svojega, ne želi si uniformiranosti. Toda mislim, da je slovenska arhitektura zelo bogata, veliko je izbire," razlaga Pertinač. "Poleg tega lahko vzamemo oblikovalske elemente, ki jih vsebuje, ter z njimi gradimo povsem sodobne objekte. Prav pa se mi zdi tudi, da ohranimo arhitekturne posebnosti posameznih delov države. Ni mi všeč, ko vidim, da gradimo isti tip hiše na Gorenjskem, Primorskem in Štajerskem. Če znamo biti lokalpatriotski pri podpori nogometnega kluba, bi lahko bili tudi pri zunanji podobi objektov. Naši kraji bi bili precej lepši in zanimivejši, če bi stremeli k temu.”

“Fasada hiše je odraz lokalne kulturne identitete," nadaljuje. "Razvila se je zaradi specifičnih geografskih, klimatskih pogojev, zaradi lokalnih rokodelskih znanj in tradicij. Posledično je s tem povezana identifikacija posameznika z njegovim okoljem. Vsak človek je, hote ali nehote, del širše družbe. Večje odstopanje od sosedov lahko razumemo tudi kot egoistični nastop posameznika. Notranjost hiše naj ima vsak opremljeno tako, kot si želi. Če so to fluorescentne barve in deset različnih materialov, tudi prav. Zunanjost objektov pa naj bo vsaj približno skladna v uporabi gradbenih elementov (napušči, nakloni streh ...), barv in fasadnih materialov. Možnosti je še vedno več kot dovolj.”

Koliko pa mislite na sosede?

Morda je vam zelo všeč rdeča ali vijoličasta fasada. Toda vi je ne gledate ves čas. Vaš sosed pa jo lahko vidi vsakič, ko pogleda skozi okno. “Treba je vedeti, da imata arhitektura in oblikovanje tudi psihološki vpliv. Rdeča ali vijoličasta fasada lahko vplivata na počutje ljudi, ki živijo okrog naše hiše.” Prav tako se je mogoče določenih tako vpadljivih oblikovalskih elementov, če smo jih prisiljeni ves čas gledati, zasičiti. Nekako pa jih je nemogoče ne opaziti.

Seveda pa lahko arhitektura in oblikovanje psihološko vplivata tudi na tiste, ki so si določen interjer ali dizajn izbrali. Lahko je ta deloval zelo lep na fotografiji. Lahko da vsak gost zavzdihne in pohvali vaš čut za estetiko. Toda hkrati lahko dom, ki smo si ga ustvarili, v nas vzbuja negativne občutke. Ne počutimo se udobno, počutimo se, da nam je ves čas hladno, počutimo se utesnjene, ne počutimo se varne … Treba je upoštevati tudi psihološki vidik arhitekture in oblikovanja.

Odgovornost arhitekta

Seveda je pomembno, da arhitekt posluša stranko, hkrati pa je nujno, da tudi pove, kdaj se z njo ne strinja ter da seveda to svoje nestrinjanje s svojim znanjem argumentira, pove Pertinač. “Odgovornost arhitekta je, da razmišlja o vplivu objekta na naročnika, na okolico, na podobo mesta … Odgovornosti nimamo le do stranke, ampak do širšega okolja.”

Treba je upoštevati želje in okus naročnika pa tudi, kje objekt stoji, kaj se nahaja v njegovi okolici … Če je objekt na samem, si je mogoče celo privoščiti malo večje odstopanje, ni pa prav, da s svojim načinom bivanja kadar koli motimo bivanje nekoga drugega. Več individualnosti si je tako mogoče privoščiti v delu objekta, ki je zaseben, kjer bo naš okus potencialno čez čas začel motiti le nas.

“Prav je, da ne rušimo podobe ulice in celega kraja. V zelo urbanem okolju je možnost teh odstopanj celo večja, toda bolj kot se pomikamo na obrobje, bolj se mi zdi pomembno, da se držimo neke vizualne podobe," zaključi arhitekt. Kar pa ne pomeni, da ni mogoče uporabiti tradicionalne elemente tudi na zelo moderen način, ni treba niti, da so vsi objekti isti. Prav pa je, da so umeščeni v okolje, kjer bodo stali.