Orkani so izjemno kompleksni in uničevalni naravni pojavi, ki nastajajo zaradi kombinacije toplote oceanov, vlage in dinamičnih atmosferskih procesov. Njihova moč je tako v vetru kot v vodi, kar vodi do obsežnih škod in nevarnosti za življenje. Vendar pa jih lahko z napredno tehnologijo danes bolje spremljamo in napovedujemo, kar omogoča večje varnostne ukrepe.

Orkani, imenovani tudi tropski cikloni ali tajfuni, so uničujoče nevihte, ki nastanejo nad toplimi oceanskimi vodami. Orkani se razvijejo v tropskih predelih oceana, kjer je morska površina zelo topla, kar pomeni, da ima vsaj 26,5 C. Proces nastanka je zelo zapleten in vključuje več dejavnikov, kot so: topla morska voda (ogreta voda izhlapeva in ustvarja velik dvig vlage v ozračje, kar prispeva k nastanku gostih oblakov), kondenzacija (topli in vlažni zrak se dviguje, pri tem se ohlaja in začne kondenzirati v oblake, pri čemer se sprošča toplota, kar še dodatno ogreje okoliški zrak), Coriolisov učinek (zaradi vrtenja Zemlje začne zrak, ki se dviguje, krožiti; na severni polobli se zrak začne vrteti v smeri urinega kazalca, na južni pa nasprotno), nizek zračni tlak (v središču ciklona nastane področje nizkega zračnega tlaka, znano kot oko orkana; zrak se še naprej dviguje in ustvarja še močnejše vetrove, ki krožijo okoli tega središča).

Kakšno pot bo orkan izbral, je odvisno od več dejavnikov. Orkani se premikajo glede na smer vetrov v zgornjih plasteh atmosfere, na smer pa vplivajo pasatni vetrovi, ki v tropih pihajo od vzhoda proti zahodu, zato orkani pogosto potujejo proti zahodu. Rebranje in sprememba smeri – ko se orkan premika proti višjim širinam (npr. severu), nanj začnejo vplivati zahodni vetrovi, ki pihajo z zahoda proti vzhodu, zaradi česar orkani pogosto zavijejo proti severovzhodu. Na smer oziroma pot orkana vpliva tudi interakcija z drugimi vremenskimi sistemi – če orkan sreča druge vremenske sisteme, kot so hladne fronte ali druge nevihte, se lahko njegova smer spremeni.

Ko govorimo o orkanih, se najpogosteje osredotočamo na njihovo moč. Moč orkanov se meri po Saffir-Simpsonovi lestvici, ki temelji na hitrostih vetrov. Ta lestvica deli orkane na pet kategorij:

Kategorija 1: Hitrost vetra med 119–153 km/h, tak veter lahko povzroča zmerne škode na stavbah in drevesih.

Kategorija 2: Hitrost vetra med 154–177 km/h. Možne so večje škode na stavbah, nevihte in poplave.

Kategorija 3: Hitrost vetra med 178–208 km/h. Tak orkanski veter že povzroča hude škode, ruši zgradbe, povzroča visoke valove in nevihte.

Kategorija 4: Hitrost vetra med 209–251 km/h. Običajno nastane katastrofalna škoda, uničena je večina zgradb, poplave so obsežne.

Kategorija 5: Hitrost vetra nad 252 km/h, kar pomeni popolno uničenje zgradb, nevzdržne razmere in obsežne poplave, skratka katastrofalne razsežnosti.

Orkani lahko povzročajo škodo na več načinov, in sicer z močnimi, orkanskimi vetrovi, izredno močnimi nevihtami in visokimi valovi, ki povzročajo dvig morske gladine. Prav tako je uničujoč močan dež, saj lahko količina padavin, ki pade med orkanom, v nekaj dneh povzroči katastrofalne poplave. Nekateri orkani sprožijo tudi tornade, kar še poveča uničevalno moč.

Najbolj uničujoč orkan v 21. stoletju je bil orkan Katrina leta 2005. To je bil eden najbolj uničujočih orkanov, ki je prizadel ZDA. Katrina je povzročila smrt več kot 1800 ljudi in škodo v višini več kot 100 milijard evrov. Orkan Maria (2017) je uničil Portoriko, pri čemer je umrlo več kot 3000 ljudi. Tajfun Haiyan je leta 2013 prizadel Filipine in veljal za enega najmočnejših zabeleženih ciklonov, z vetrovi nad 300 km/h.

Medtem ko ni realne možnosti za preprečevanje nastanka orkanov, se znanstveniki osredotočajo na boljše razumevanje, napovedovanje in zmanjšanje posledic orkanov. Preprečevanje orkanov bi zahtevalo posege v globalni podnebni sistem, kar bi lahko imelo nepredvidljive in potencialno nevarne posledice. V prihodnosti se bo več raziskav najverjetneje usmerilo v zmanjševanje škode, ki jo ti močni naravni pojavi povzročajo.